Kaj je urinska inkontinenca?

Urinska inkontinenca pomeni nehoteno uhajanje urina. Lahko gre le za nekaj kapljic pri kašljanju ali telesni dejavnosti, lahko pa se uhajanje pojavi skupaj z nenadno in težko obvladljivo potrebo po uriniranju.

Težava je pogosta in se lahko pojavi v različnih življenjskih obdobjih. Čeprav je pogostejša med nosečnostjo, po porodu in s staranjem, je ni treba sprejeti kot neizogiben ali normalen del življenja. Ustrezna fizioterapevtska ocena pomaga prepoznati dejavnike, ki prispevajo k uhajanju, in izbrati primeren način obravnave.

Najpogostejše vrste urinske inkontinence

Vrsto inkontinence določimo predvsem glede na okoliščine, v katerih se uhajanje pojavlja. Pri isti osebi je lahko prisotnih tudi več različnih vzorcev.

Stresna urinska inkontinenca

Pri stresni urinski inkontinenci urin uhaja ob povečanju pritiska v trebušni votlini, na primer pri:

• kašljanju, kihanju ali smejanju,
• teku, poskokih ali hitri spremembi smeri,
• dvigovanju bremen,
• vstajanju ali drugih zahtevnejših gibih.

Izraz »stresna« se nanaša na telesno obremenitev mehurja in sečnice, ne na psihološki stres.

Urgentna urinska inkontinenca

Urgentna inkontinenca pomeni uhajanje urina, ki se pojavi skupaj z nenadno in močno potrebo po uriniranju. Oseba lahko težko pravočasno pride do stranišča. Prisotni so lahko tudi pogosto uriniranje, prebujanje zaradi uriniranja ali občutek, da je treba urinirati že ob manjši količini urina v mehurju.

Mešana urinska inkontinenca

Pri mešani inkontinenci so prisotni simptomi stresne in urgentne inkontinence. Uhajanje se lahko pojavlja tako pri kašljanju ali telesni dejavnosti kot ob nenadni potrebi po uriniranju. Obravnava je prilagojena simptomom, ki posameznika najbolj omejujejo.

Kako se urinska inkontinenca kaže?

Simptomi se med posamezniki razlikujejo po pogostosti, količini uhajanja in dejavnostih, pri katerih se pojavijo.

Najpogostejši znaki so:

• uhajanje nekaj kapljic ali večje količine urina pri kašljanju, kihanju ali smejanju,
• uhajanje pri hoji navzdol, teku, poskokih ali drugih športnih dejavnostih,
• uhajanje pri dvigovanju bremen ali hitrih spremembah položaja,
• nenadna potreba po uriniranju, ki jo je težko odložiti,
• uhajanje na poti do stranišča,
• pogosto uriniranje podnevi ali ponoči,
• prilagajanje dejavnosti, vadbe ali družabnega življenja zaradi strahu pred uhajanjem.

Kateri dejavniki lahko prispevajo k uhajanju urina?

Urinska kontinenca je odvisna od usklajenega delovanja mehurja, sečnice, mišic medeničnega dna, živčevja in uravnavanja pritiska v trebušni votlini. Uhajanje zato običajno ni posledica le enega dejavnika.

K težavam lahko prispevajo:

• zmanjšana moč ali vzdržljivost mišic medeničnega dna,
• prepozna ali slabše usklajena aktivacija mišic ob kašlju, poskoku ali dvigu,
• težave pri sproščanju in ponovni aktivaciji mišic,
• nosečnost in spremembe po porodu,
• operativni posegi v predelu medenice,
• dolgotrajen kašelj ali ponavljajoče se večje obremenitve,
• zaprtje in pogosto napenjanje pri odvajanju,
• spremembe delovanja mehurja, ki se kažejo kot nenadna potreba ali pogosto uriniranje,
• drugi zdravstveni, nevrološki ali življenjski dejavniki.

Prisotnost posameznega dejavnika še ne pomeni, da bo oseba razvila inkontinenco. Pomembno je, kako se dejavniki med seboj povezujejo in kako vplivajo na vsakodnevno funkcijo.

Kako poteka fizioterapevtski pregled?

Pregled se začne z zaupnim pogovorom o tem, kdaj se uhajanje pojavlja, kako pogosto je, koliko časa traja in katere dejavnosti omejuje. Pomembne so tudi informacije o pogostosti uriniranja, nenadni potrebi, vnosu tekočine, nosečnostih, porodih, operacijah, odvajanju blata in ciljih obravnave.

Fizioterapevtska ocena lahko vključuje:

• spremljanje vzorca uriniranja in simptomov z dnevnikom mehurja,
• oceno dihanja in uravnavanja pritiska v trebušni votlini,
• pregled trebušne stene ter gibljivosti medenice, hrbtenice in kolkov,
• oceno načina aktivacije in sproščanja mišic medeničnega dna med dihanjem in gibanjem,
• funkcionalno oceno dejavnosti, pri katerih se pojavi uhajanje, na primer kašlja, vstajanja, dvigovanja, počepa ali poskoka,
• oceno telesnih obremenitev pri delu, vsakodnevnih dejavnostih in športu.

Na podlagi ugotovitev pripravimo individualen načrt obravnave, ki je prilagojen vrsti inkontinence, vašim simptomom in dejavnostim, h katerim se želite vrniti.

Kako fizioterapija pomaga pri urinski inkontinenci?

Fizioterapevtska obravnava je usmerjena v izboljšanje nadzora nad mehurjem, zmanjšanje uhajanja ter postopno vračanje k vsakodnevnim in športnim dejavnostim. Program je odvisen od vrste inkontinence in ugotovitev pregleda.

Obravnava lahko vključuje:

• učenje pravilne aktivacije in sproščanja mišic medeničnega dna,
• postopno vadbo mišične moči, vzdržljivosti, hitrosti in koordinacije,
• vadbo pravočasnega odziva mišic pred kašljem, kihanjem, dvigom ali poskokom,
• povezovanje delovanja medeničnega dna z dihanjem in trebušnimi mišicami,
• trening mehurja in strategije za obvladovanje nenadne potrebe po uriniranju,
• postopno prilagajanje teka, poskokov in drugih dejavnosti, pri katerih se pojavlja uhajanje,
• individualno svetovanje glede vnosa tekočine, pogostosti uriniranja in navad pri odvajanju,
• po potrebi tudi druge fizioterapevtske postopke kot dopolnitev aktivni rehabilitaciji.

Vaje se postopno nadgrajujejo in prenesejo v položaje ter dejavnosti, pri katerih se pojavljajo težave. Pomembnejša od velikega števila stiskov je pravilna izvedba, ustrezna zahtevnost in redno izvajanje programa.

Najpogostejša vprašanja