Kategorija: Članki

Kronična bolečina je bolečina, ki traja dlje od običajnega časa celjenja (običajno več kot 3 mesece) in nima vedno jasnega vzroka, kot je poškodba ali bolezen. Pogosto je sama po sebi bolezensko stanje, ki lahko močno vpliva na kakovost življenja posameznika.

Glavne značilnosti kronične bolečine:

Traja več kot 3 mesece
Lahko obstaja tudi brez vidne poškodbe ali vzroka
Pogosto vpliva na duševno zdravje, kot so anksioznost, depresija in utrujenost
Lahko postane samostojen bolezenski proces (npr. zaradi centralne senzibilizacije)

Kronična bolečina in centralna senzibilizacija

Kronična bolečina je dolgotrajno zdravstveno stanje, ki prizadene milijone ljudi po vsem svetu. Centralna senzibilizacija, pojav, pri katerem postane centralni živčni sistem pretirano občutljiv, ima ključno vlogo pri razvoju in ohranjanju kronične bolečine. Proces vključuje spremembe v hrbtenjači in možganih, kar vodi v ojačanje bolečinskih signalov – tudi pri odsotnosti poškodbe tkiva. Razumevanje te povezave je ključno za učinkovito zdravljenje.

Mehanizmi centralne senzibilizacije

Centralna senzibilizacija se pojavi, ko centralni živčni sistem postane bolj občutljiv na senzorične dražljaje. Značilna je pretirana bolečinska reakcija na sicer neškodljive dražljaje. To je posledica nevroplastičnih sprememb v možganih in hrbtenjači, ki spremenijo način zaznavanja bolečine. Sčasoma se zniža prag za bolečino, kar pomeni, da bolniki bolečino občutijo pogosteje in močneje.

Povezava med kronično bolečino in centralno senzibilizacijo

Kronična bolečinska stanja, kot so fibromialgija, temporomandibularna motnja in kronična bolečina v križu, pogosto vključujejo centralno senzibilizacijo. Pri teh stanjih se običajna obdelava bolečinskih signalov spremeni in povzroči razširjeno bolečino brez jasne poškodbe. Bolečina postane "centralizirana" in vzdrževana znotraj centralnega živčnega sistema.

Poleg bolečine se lahko pojavijo tudi utrujenost, motnje spanja in nihanja razpoloženja, kar velikokrat vodi do poslabšanja stanja.

Vloga imunskih celic in vnetja

Nedavne raziskave poudarjajo pomen nevroimunskih interakcij. Imunske celice v perifernem živčnem sistemu vplivajo na občutljivost centralnega živčnega sistema. Citokini (vnetni mediatorji) vplivajo na bolečinske poti in prispevajo k vztrajnosti bolečine. To tako imenovano nevrovnetje lahko dodatno okrepi bolečinsko občutljivost.

Diagnostika in ocenjevanje

Centralno senzibilizacijo je težko diagnosticirati, saj ni specifičnih biomarkerjev. Eden izmed ključnih orodij je Central Sensitization Inventory (CSI), ki meri prisotnost simptomov senzibilizacije in njihovo povezanost z intenzivnostjo bolečine.

Fizioterapija in centralna senzibilizacija: Ključna vloga pri obvladovanju kronične bolečine

Eden ključnih pristopov za zmanjšanje učinkov centralne senzibilizacije je ciljno usmerjena fizioterapija.

Fizioterapevtske intervencije lahko pomagajo:

Preprečiti preobremenitev živčnega sistema s postopnim povečevanjem aktivnosti
Zmanjšati strah pred gibanjem (kineziofobijo), ki je pogosto prisoten pri kronični bolečini
Obnoviti normalne gibalne vzorce, ki jih moti bolečinska izogibajoča se vedenja
Spodbujati nevroplastičnost, kar pomeni, da se možgani in centralni živčni sistem lahko naučijo novih, manj bolečinskih načinov obdelave dražljajev

Najpogostejše fizioterapevtske metode za bolnike s centralno senzibilizacijo:

Telesna vadba nizke intenzivnosti
Aktivnosti kot so hoja, plavanje, raztezanje in kolesarjenje brez bolečine.
Pomembna je postopnost in nadzor nad intenzivnostjo.

Manualna terapija
Nežna mobilizacija in terapije za zmanjšanje mišične napetosti brez izzivanja bolečine.

Izobraževanje pacienta o bolečini
"Pain neuroscience education" bolnikom pomaga razumeti, zakaj bolečina ni vedno povezana s poškodbo, kar zmanjša strah in izboljša sodelovanje pri terapiji.

Dihalne in sprostitvene tehnike
Tehnike dihanja in sproščanja zmanjšujejo simpatično aktivnost in stres.

Kognitivno-gibalne vaje
Kombinacija miselne pozornosti in gibanja, npr. ogled lastnega gibanja v ogledalu, za ponovno vzpostavitev zdrave povezave med možgani in telesom.

Obvladovanje bolečine in samopomoč: Kaj lahko naredim sam?

Kronična bolečina in centralna senzibilizacija zahtevata celosten pristop, ki vključuje tudi aktivno vlogo pacienta. Samopomoč ne pomeni "biti sam z bolečino", ampak pomeni opremiti se z orodji za obvladovanje.

Redna telesna aktivnost
Gibanje zmanjša togost, izboljša prekrvavitev in zmanjša aktivacijo živčnih dražljajev.
Pomembno je, da začnete počasi in povečujete aktivnost postopoma, brez izzivanja močne bolečine.

Tehnike sproščanja in dihanja
Te metode zmanjšujejo stres, ki je pogosto povezan z večjo občutljivostjo živčnega sistema.

Spanje
Slab spanec ali pomanjkanje spanca poveča občutljivost na bolečino.

Zmanjšanje stresnih dejavnikov
Centralna senzibilizacija vključuje povečano delovanje simpatičnega živčnega sistema, zato je ključno da omejite stresne dražljaje v vsakodnevnem življenju.

Kaj je lateralni epikondilitis?

Lateralni epikondilitis, bolj znan kot teniški komolec, je stanje, ki nastane zaradi degenerativnih sprememb v tetivah na zunanji strani komolca. Pogosto je posledica ponavljajočih se gibov zapestja in podlakti, ki vodijo v preobremenitev mišic iztegovalk prstov in zapestja ali nenadnega povečanja intenzivnosti vadbe ali raznih del.

Degeneracija je proces pri katerem pride do strukturnih in biokemičnih sprememb v tetivi

Te spremembe lahko zajemajo:
Povečan delež manj kakovostnega kolagena (ki je slabše odporen na obremenitve)
Mikro poškodbe tkiva
Povečana rast novih krvnih žil in živčnih končičev (ki lahko prispevajo k bolečini)
Pomanjkanje akutnega vnetnega odziva
Zmanjšana elastičnost (tetiva postane manj prožna in bolj nagnjena k poškodbam)

Zaradi teh sprememb so protivnetna zdravila in kortikosteroidi pogosto neučinkoviti – sodobna fizioterapija se zato osredotoča na stimulacijo regeneracije tetive.

Znaki in simptomi teniškega komolca

Bolečina na zunanji strani komolca, ki se lahko širi proti zapestju
Bolečina ob raztegu mišic iztegovalk prstov in zapestja
Bolečina ob prijemanju, držanju predmetov in ob stisku roke

Kdaj priporočamo obisk pri fizioterapevtu?

Lateralni epikondilitis lahko znatno vpliva na kakovost življenja in izvajanje vsakodnevnih aktivnosti posameznika. S pravočasno diagnozo, ustrezno razbremenitvijo ter ciljno usmerjeno fizioterapijo se lahko simptomi učinkovito zmanjšajo.

Obisk pri fizioterapevtu priporočamo, če:
bolečina traja več tednov in se ne izboljšuje kljub počitku in razbremenitvi roke
bolečina ovira vsakodnevne aktivnosti, kot so držanje predmetov ali tipkanje
pride do oslabelosti v roki ali težav pri opravljanju fizičnih opravil
želite preprečiti ponovitve simptomov in izboljšati funkcionalnost prizadetega območja

Fizioterapija in lateralni epikondilitis

Ob prvem obisku izvedemo fizioterapevtski pregled ki zajema pogovor o poteku nastanka bolečine, oceno bolečine, natančen klinični pregled s funkcionalnim testiranjem in pogovor o ugotovitvah in poteku zdravljenja.

Cilji fizioterapije pri lateralnem epikondilitisu so:
Stimulacija regeneracije tetive
Zmanjšanje bolečine
Ponovna vzpostavitev optimalne funkcije mišic in sklepa

S kombinacijo ustreznih fizioterapevtskih postopkov, manualnih tehnik in progresivnim programom specifičnih vaj dosežemo boljšo elastičnost tkiva, boljšo mišično moč in vzdržljivost mišic.

S fizioterapijo omogočimo hitrejše okrevanje, z edukacijo posameznika in njegovim aktivnim sodelovanjem pa preprečimo ponovitev simptomov.

Vaje za teniški komolec

V spodnjem si lahko ogledate primere vaj, ki so primerne za teniški komolec.

Upamo, da vam je članek pomagal pri iskanju odgovorov na vaša vprašanja in da ste našli koristne nasvete. Za dodatne nasvete in prilagojen program vaj nas lahko kontaktirate. 

Ramenski sklep je najbolj gibljiv sklep v človeškem telesu, kar mu omogoča širok obseg gibanja, a hkrati pomeni tudi večjo dovzetnost za težave s stabilnostjo. Za njegovo stabilnost skrbijo mišice rotatorne manšete, sklepne vezi, sklepna ovojnica ter subatmosferski tlak v sklepu. Če pride do motenj v delovanju katere koli od teh elementov, se lahko pojavijo bolečina, zmanjšana gibljivost ali občutek nestabilnosti.

Nekaj najpogostejših vzrokov bolečine v ramenskem sklepu:

Kalcinacija

Kalcinacija pomeni odlaganje kalcija na tetive ali sklepe. Nastane lahko zaradi preobremenitve, v procesu celjenja mikro poškodb v tetivi. Najpogosteje se razvije v tetivah ki imajo slabšo prekrvavitev in so preobremenjene. Kalcij se lahko nalaga tudi na robove sklepnih površin in je naravni proces degeneracije sklepov. Tudi če je kalcinacija v ramenu prisotna, ni nujno izvor bolečine.

Tendinitis 

Tendinitis je akutno vnetje tetive, ki lahko nastane zaradi poškodbe ali akutne preobremenitve. Simptomi tendinitisa se lahko kažejo kot bolečina ki se poveča ob gibanju, zmanjšana mišična moč, togost v sklepu in nočna bolečina.

Tendinoza

Tendinoza pomeni kronično ne vnetno degeneracijo tetive. Lahko se razvije kot posledica tendinitisa ali zaradi ponavljajočih preobremenitev tetive. Znaki tendinoze se lahko kažejo kot pekoč občutek na prizadetem območju, zmanjšan obseg giba in bolečina ki se poslabša med aktivnostmi ali po aktivnostih.

Burzitis

Burza je vrečka napolnjena s tekočino, ki med gibanjem zmanjša trenje med tetivo in kostjo. Burzitis pomeni vnetje burze, nastane lahko zaradi poškodbe, preobremenitve ali zaradi različnih stanj, ki povzročajo vnetje v sklepu. Znaki se lahko kažejo kot bolečina na zunanjem delu ramena, bolečina ob dvigu roke na stran in nelagodje pri ležanju na rami.

Utesnitev

Utesnitev v ramenskem sklepu je lahko posledica kombinacije vseh zgoraj naštetih stanj. Do utesnitve lahko pride na več mestih v ramenskem sklepu, najpogosteje pa se srečujemo s subakromialno utesnitvijo mišice supraspinatus (pod akromionom). Kot že prej omenjeno, do tega stanja lahko pride zaradi kombinacije tendinoze, burzitisa in/ ali kalcinacije. Mišica supraspinatus je eden glavnih stabilizatorjev ramenskega sklepa, na svojem narastišču pa je manj prekrvavljena, zaradi česar lahko pride do zmanjšanih obnovitvenih sposobnosti in povečanja odlaganja kalcija na tetivo. Znaki utesnitve se lahko kažejo kot bolečina na zunanji strani ramena, bolečina ki se poveča ob kombiniranem gibu notranje rotacije in dviga roke ali nočna bolečina.

Kdaj priporočamo obisk pri fizioterapevtu?

če se bolečina poslabšuje
če se bolečina ne zmanjša po 1-2 tednih
če občutite mravljinčenje v rokah
če opazite zmanjšano mišično moč
ko se bolečina pojavi po poškodbi

Fizioterapija in bolečina v ramenskem sklepu

Ob prvem obisku izvedemo temeljit fizioterapevtski pregled, ki vključuje:

Pogovor o nastanku, poteku in naravi simptomov
Oceno intenzivnosti simptomov in o njihovem vplivu na gibanje
Pregled morebitnih predhodnih izvidov (npr. RTG, MRI, UZ)
Natančen fizioterapevtski pregled s funkcionalnim testiranjem
Razlaga ugotovitev in skupno oblikovanje načrta zdravljenja

Natančen klinični pregled je ključnega pomena – omogoča nam, da razumemo dejanski vir težav, saj bolečina ni vedno neposredno povezana z najdbami na slikovni diagnostiki. Kalcinacije, degenerativne in druge spremembe, ki jih vidimo na sliki, so pogosto prisotne tudi pri ljudeh brez bolečin. Zato je nujno, da vse najdbe vedno interpretiramo v kontekstu klinične slike: to pomeni upoštevanje vaših simptomov, gibalnih vzorcev in funkcionalnih omejitev.

Cilj fizioterapije pri bolečinah v ramenskem sklepu je:

Zmanjšati strah pred gibanjem
Olajšati gibanje znotraj varnih in udobnih obsegov
Postopno okrepiti mišice ramenskega obroča
Ponovno vzpostaviti funkcionalnost sklepa, ki omogoča vsakodnevne dejavnosti brez omejitev

Kljub prisotni bolečini je pomembno, da ostanete aktivni – ustrezno gibanje spodbuja prekrvavitev, preprečuje mišično atrofijo in je ključnega pomena za uspešno okrevanje.

V spodnjem videu smo vam pripravili začetne in napredne vaje za ramenski obroč, ki so primerne za zgoraj našteta stanja.

Kaj je artroskopija?

Artroskopija je minimalno invaziven operativni poseg, ki omogoča pregled in zdravljenje kolena s pomočjo artroskopske kamere. Največkrat se za artroskopsko zdravljenje kolena zdravnik odloči pri poškodbah meniskusov, vezi ali hrustančnih površin. Po opravljeni artroskopiji je pomembno da upoštevate navodila zdravnika.

Fizioterapija po artroskopiji kolena

Po opravljeni artroskopiji boste napoteni na fizioterapijo. Ob prvem obisku opravimo natančen fizioterapevtski pregled, kjer ocenimo funkcionalno stanje kolena, obseg gibljivosti, mišično moč ter morebitne omejitve pri gibanju. Skupaj z vami, glede na vaše cilje, vrsto posega in trenutno fizično stanje, nato zastavimo individualiziran načrt rehabilitacije.

Cilj fizioterapevtske obravnave je postopna in varna povrnitev gibljivosti kolena, krepitev mišic, izboljšanje stabilnosti in koordinacije ter vrnitev k vsakodnevnim in športnim dejavnostim.

Hitrost okrevanja po artroskopiji je odvisna od več dejavnikov:

Vrsta in obseg opravljenega posega
Predoperativno stanje kolena (npr. mišična moč, gibljivost, oteklina)
Prisotnost dodatnih poškodb
Splošno telesno stanje in starost posameznika
Aktivna vključenost v rehabilitacijo, vključno z rednim izvajanjem vaj in upoštevanjem navodil fizioterapevta

Vaje po artroskopiji kolenskega sklepa

Z izvajanjem vaj je priporočljivo začeti že naslednji dan po posegu, razen če kirurg določi drugače. Čim prejšnja aktivacija stegenskih mišic, zlasti kvadricepsa, je ključna za preprečevanje mišične atrofije (upad mišične mase) ter za zmanjšanje otekline in izboljšanje prekrvavitve v kolenu.

V začetni fazi naj bodo vaje preproste in neboleče, izvajajte jih lahko v razbremenjenem položaju (npr. leže). Glavni cilj v tej fazi je povrnitev osnovne gibljivosti, aktivacija mišic in zmanjšanje otekanja.

Ko se stanje izboljšuje, je pomembno, da vaje postopoma nadgrajujete – s tem kolenski sklep postopno navajate na večje obremenitve in pripravljate telo na povratek v normalno delovanje.

V nadaljevanju rehabilitacije je ključno vključiti tudi:

Proprioceptivni trening – za izboljšanje stabilnosti sklepa in ravnotežja
  Pliometrični trening – za razvoj moči, eksplozivnosti in vzdržljivosti mišic, kar je še posebej pomembno pred vrnitvijo k športnim aktivnostim

Propriocepcija pomeni zaznavanje položaja telesa in gibanja v prostoru. S proprioceptivnimi vajami izboljšamo stabilnost sklepa in zmanjšamo tveganje za ponovne poškodbe.
Pliometrija vključuje hitre, eksplozivne gibe, kot je poskok, ki aktivirajo mišice v kratkem času in krepijo nevromišično odzivnost.

Vse vaje in obremenitve je treba prilagoditi posameznikovemu stanju, ciljem in vrsti posega. Vodenje s strani fizioterapevta zagotavlja varno in učinkovito napredovanje skozi faze rehabilitacije.

Spodaj si lahko ogledate video, kjer smo za vas pripravili primere začetnih ter naprednejših vaj po artroskopiji kolena.

Video: Vaje po artroskopiji kolenskega sklepa

MIT: Spodnji del hrbta me zelo boli, verjetno imam resno poškodbo.

DEJSTVO: Bolečina v spodnjem delu hrbta (BVSDH) je lahko zastrašujoča, ampak je redko nevarna, povezana z resno okvaro tkiva ali življenjsko nevarno boleznijo – večina ljudi okreva dobro.

MIT: Za razjasnitev mojih težav potrebujem slikovno diagnostiko.

DEJSTVO: Slikovna diagnostika redko pokaže vzrok BVDSH. »Nenormalne ugotovitve« kot so izboklina diska, degeneracija diska in artroza so običajne in normalne pri večini ljudi brez bolečin, posebej pri starejših.

MIT: Z upogibanjem in dvigovanjem bremen bom izrabil hrbtenico.

DEJSTVO: Hrbtenica se ne izrabi z vsakodnevnimi obremenitvami in upogibanjem. Postopna krepitev mišic bi vam morala omogočiti dvigovanje bremen in različne obremenitve.

MIT: Močna zdravila proti bolečini mi bodo pomagala.

DEJSTVO: Zdravila proti bolečini ne bodo pospešila vašega okrevanja. Zdravila proti bolečini brez recepta uporabljajte skupaj z ostalimi postopki, kot je telesna vadba in še takrat samo za krajši čas.

MIT: Potrebujem nekoga, da mi hrbet naravna »na svoje mesto«.

DEJSTVO: BVSDH ne pomeni, da nekaj ni več na svojem mestu in da vam mora nekdo naravnati hrbet »na svoje mesto«. Vaš spodnji del hrbta je močan, izpad diska je nemogoč.

MIT: Staram se, zato me bo bolel spodnji del hrbta.

DEJSTVO:  Staranje ni vzrok za BVSDH, zmanjšanje mišične moči pa je lahko.

MIT: Za okrevanje moram ostati v postelji in počivati.

DEJSTVO: Takoj po poškodbi se izogibajte dejavnostim, ki vam povzročajo bolečino. Kakorkoli, lažja telesna vadba in postopno vračanje k vsakdanjim dejavnostim pomembno prispevata k okrevanju.

MIT: Ko izvajam vaje in se premikam, me boli, zato si gotovo škodim.

DEJSTVO: Gibanje in telesna dejavnost sta za hrbtenico koristna. Hrbtenica je močna in brez težav prenaša gibanje in obremenitve. Pogosta opozorila za zaščito hrbtenice niso potrebna in lahko vodijo v strah in pretirano zaščito.

MIT: Slaba drža mi povzroča bolečino, zato moram sedeti vzravnano.

DEJSTVO: Idealna drža ne obstaja. Čez dan je vaša hrbtenica v različnih položajih, kar ji koristi. V različnih položajih in drži se morate počutiti udobno in sproščeno. Razlike v telesnih držah so normalne.

MIT: Da bi se izognil BVSDH, moram izvajati veliko vaj za globoke trebušne mišice.

DEJSTVO: Šibke globoke trebušne mišice ne povzročajo bolečine v spodnjem delu hrbta. Dokazi kažejo, da specifične vaje za globoke trebušne mišice ne nudijo dodatne koristi v primerjavi s splošno vadbo, npr. hojo, vadbo proti bolečinam in zmanjšani zmožnosti.

MIT: Za ozdravitev bolečine v spodnjem delu hrbta moram na operacijo ali dobiti injekcijo proti bolečinam.

DEJSTVO: Operacije ali injiciranje zdravil so dolgoročno redko uspešne. Telesna vadba in tehnike samoobvladovanja so enako učinkovite, vendar manj tvegane.

MIT: Več kot imam bolečine, bolj okvarjena je moja hrbtenica.

DEJSTVO: Več bolečine vedno ne pomeni večje okvare. Ljudje s podobnimi težavami hrbtenice lahko zelo različno čutijo bolečino.

Fizioterapevt vam bo svetoval in vas vodil skozi najboljše poti za obvladovanje bolečine v spodnjem delu hrbta.

Vir: Svetovna konfederacija za fizioterapijo (World Physiotherapy), prevod v Slovenski jezik: Združenje fizioterapevtov Slovenije

Kaj je bolečina v križu?

Bolečina v križu je opredeljena kot bolečina v spodnjem delu hrbta, ki lahko seva v zadnjični predel in/ ali v spodnje okončine. Je zelo pogosta in skoraj vsak posameznik se vsaj enkrat v življenju sooči z bolečino v križu. Ob tako visoki prevalenci je torej bolečina v križu velik socialno-ekonomski problem in je najpogostejši vzrok telesno zmanjšanih sposobnosti pri delovni populaciji.

Najpogostejša oblika je kronična nespecifična bolečina v križu kar pomeni, da vzrok bolečine ni znan. Zdravljenje bolečin v križu v večini primerov poteka konzervativno, največkrat uporabljen pristop je telesna vadba. Po evropskih smernicah je le-ta dokazana in učinkovita ter predstavljena kot prvi ukrep pri zdravljenju bolečin v križu.

Kako si lahko pomagam sam?

Kljub prisotni bolečini je pomembno, da ostanete telesno aktivni. Daljše mirovanje in izogibanje gibanju lahko vodita v oslabitev mišic ter poslabšanje splošnega stanja tkiv. Priporočamo, da gibanje prilagodite tako, da ne izzove večje bolečine. Začnite s krajšimi sprehodi in preprostimi vajami za ohranjanje moči, ki jih nato postopoma nadgrajujete. Redna, ustrezno dozirana telesna aktivnost je ena najučinkovitejših poti do okrevanja in dolgoročne podpore zdravju vaše hrbtenice.

Kdaj naj se obrnem po pomoč?

Obisk pri fizioterapevtu priporočamo:

če se bolečina poslabšuje
če se bolečina širi v spodnje okončine
če občutite mravljinčenje v okončinah
ko opazite zmanjšano mišično moč v spodnjih okončinah
ko se bolečina pojavi po poškodbi npr. padec

Kako poteka prvi obisk pri fizioterapevtu?

Ob prvem obisku opravimo fizioterapevtski pregled ki zajema:

Pogovor o poteku nastanka bolečine
Oceno bolečine
Pregled morebitnih predhodnih izvidov
Natančen klinični pregled s funkcionalnim testiranjem
Pogovor o ugotovitvah in poteku zdravljenja

Fizioterapija in bolečina v križu

Bolečina v križu je pogosto kompleksna in lahko izhaja iz različnih dejavnikov – od bioloških (kot so spremembe v mišicah, sklepih ali živčnem sistemu), do psiholoških odzivov (npr. strahu pred gibanjem, stresa) in socialnega okolja (npr. delovnih navad, življenjskega sloga). Sodobno razumevanje temelji na bio-psiho-socialnem modelu, ki priznava tudi vpliv različnih mehanizmov bolečine.

Ker bolečina ni vedno sorazmerna s stopnjo poškodbe ali "obrabe", je za učinkovito rehabilitacijo ključna celostna ocena posameznika – ne le tkivnih sprememb, temveč tudi njegovih ciljev, življenjskega sloga in odzivov na bolečino.

Zato je potreben natančen klinični pregled, ki upošteva vse vidike posameznikovega stanja. Le tako lahko oblikujemo smiseln načrt rehabilitacije, ki temelji na razumevanju mehanizmov bolečine in spodbuja varno, aktivno okrevanje.

Za konec pa še nekaj mitov in dejstev o bolečini v križu, ki jih je pripravila Svetovna konfederacija za fizioterapijo (World Physiotherapy)

Miofascialna obravnava je terapevtski pristop, ki se osredotoča na sproščanje napetosti in bolečin v miofascialnem sistemu telesa. Miofascialni sistem sestavljajo mišice (mio) in fascija (vezivno tkivo).

Fascija je neprekinjena tridimenzionalna mreža, ki povezuje, ščiti, podpira in obdaja mišice, kosti, organe, žile in živčevje. Je kompleksna in pomembna struktura v človeškem telesu, ki je v zadnjem desetletju predmet številnih znanstvenih raziskav.

Zaradi svoje strukture omogoča gibanje telesa, po poškodbah, preobremenitvah ali kroničnih napetostih pa lahko gibanje omejuje, povzroči bolečino ali nelagodje.

Glavni cilji miofascialne obravnave:

✓ Zmanjšanje bolečine
✓ Izboljšanje gibljivosti
✓ Izboljšanje pretoka krvi in limfe

Kdaj nam miofascialna obravnava koristi?

✓ Kronične bolečine
✓ Športne poškodbe
✓ Pooperativno okrevanje
✓ Splošno izboljšanje telesnega počutja

Miofascialna obravnava je del celovitega terapevtskega pristopa, ki lahko vključuje tudi druge oblike fizioterapije, vadbe in prilagoditve življenjskega sloga za dosego najboljših rezultatov.

Obstaja več različnih načinov obravnave miofascialnega sistema, v naši ambulanti smo specializirani za obravnavo imenovano strukturna integracija.

Ob prvem obisku opravimo fizioterapevtski pregled in funkcionalno oceno stanja. Skupaj nato naredimo načrt in zastavimo cilje zdravljenja ter določimo najbolj primerno fizioterapevtsko obravnavo za vas.