Kategorija: Fizioterapija

Velikokrat se v naši ambulanti srečamo s posamezniki z bolečino v peti in prepričanjem, da jih boli zato, ker imajo »trn v peti«. Pogosto so že slišali, da je tak trn treba »razbiti«, odstraniti ali kako drugače mehansko odpraviti. Ta predstava je globoko zakoreninjena, vendar jo sodobna znanstvena dognanja že dolgo postavljajo pod vprašaj.

Trn v peti je namreč lahko prisoten brez bolečine – gre za spremembo na kosti, ki nastane kot odziv na dolgotrajno obremenitev, pogosto brez neposredne povezave z bolečino, ki jo posameznik občuti. V številnih primerih bolečina izvira iz mehkih tkiv, predvsem iz preobremenjene in degenerirane plantarne fascije, ne pa iz samega kostnega izrastka.

V tem članku želimo razjasniti:

Kaj trn v peti sploh je
Kako in zakaj nastane
Kdaj dejansko povzroča bolečino
Kako poteka učinkovita rehabilitacija

Kaj je trn v peti in zakaj nastane?

Trn v peti je splošno uveljavljen izraz za kalcificiran izrastek, ki nastane na spodnjem delu petnice, na mestu priraščanja plantarne fascije. V strokovni literaturi ga imenujemo entezofit – torej kostna naplastitev na mestu, kjer se tetiva pripenja na kost.

Nastane kot odziv na dolgotrajno mehansko trakcijo – torej ponavljajoče vlečne sile plantarne fascije na njenem prirastišču na spodnji strani petnice. Gre za adaptivni mehanizem, pri katerem telo na kronično obremenitev odgovori s tvorbo kostne naplastitve na mestu pripenjanja mehkih tkiv na kost.

Entezofit je sestavljen iz kalcijevih soli, predvsem hidroksiapatita. Pomembno je poudariti, da pri trnu v peti ne gre za nenadzorovano nalaganje kalcija, kot pri kalcinacijah v mehkih tkivih, temveč za organizirano kostno preoblikovanje, ki je posledica ponavljajočih mikroobremenitev.

Vse več raziskav potrjuje, da je petni trn sekundarna kostna tvorba – odziv telesa na kronični mehanski stres – in ne neposreden rezultat vnetja ali degenerativnega nalaganja kalcija. Zato njegova prisotnost na rentgenski sliki ni nujno povezana z bolečino, kar je ključno sporočilo za razumevanje in ustrezno obravnavo težave.

Kdaj petni trn lahko povzroči bolečino?

Prisotnost petnega trna sama po sebi ne pomeni nujno, da bo prisotna bolečina. Mnogo ljudi ima na rentgenski sliki jasno viden trn v peti, pa nikoli ne občutijo težav. Zato sodobna znanost opozarja, da je treba ločevati med strukturnimi spremembami in dejansko klinično sliko.

Do bolečine pride takrat, ko se v območju narastišča plantarne fascije razvije vnetni ali degenerativni odziv – stanje, ki ga imenujemo plantarna fasciopatija (v preteklosti smo temu pogosto rekli plantarni fasciitis). Gre za mikropoškodbe in degenerativne spremembe v plantarni fasciji, pogosto ob prisotnosti zmanjšane celične obnove in preobremenitve, kar povzroča bolečino v spodnjem delu pete.

Petni trn lahko prispeva k bolečini posredno, in sicer tako, da dodatno draži mehka tkiva v bližini narastišča ali povečuje lokalni mehanski stres v območju vnetja.

Bolečina se najpogosteje pojavi:

Ob jutranjem vstajanju ali po daljšem sedenju
Med hojo po trdi podlagi ali dolgotrajnim stanjem
Ob pritisku na spodnji del pete

V takih primerih trn ni samostojen vzrok, temveč del širšega problema v mehkih tkivih stopala. Bolečina zato lahko vztraja, če ni hkrati odpravljen primarni vzrok za njen nastanek, kot je kronična preobremenitev plantarne fascije ali spremenjena biomehanika stopala.

Kakšna je učinkovita rehabilitacija pri bolečinah v peti?

Sodobna rehabilitacija petnega trna ne temelji več na pasivnih terapijah ali izoliranem odpravljanju simptomov, temveč na celostnem razumevanju delovanja telesa in aktivni vlogi posameznika v procesu okrevanja.

Cilj ni le lajšanje bolečine, temveč tudi naslavljanje vzroka, ki je lahko degenerativni proces v plantarni fasciji, preobremenitev in spremembe v biomehaniki stopala.

Fizioterapija se začne s temeljitim fizioterapevtskim pregledom, ki vključuje:

Pogovor o nastanku, trajanju in intenzivnosti simptomov
Ocena moči mišic obeh spodnjih okončin
Ocena aktivacije in kontrole mišic stopalnega loka
Ocena propriocepcije stopal
Ocena biomehanike stopala ob obremenitvi
Ocena sklepne mobilnosti posameznih segmentov stopala
Ocena hoje

Na podlagi ugotovitev nato sestavimo individualiziran program, ki vključuje:

Vaje za krepitev stopala in gležnja
Vaje za izboljšanje mobilnosti stopala
Proprioceptivni trening za boljšo stabilnost
Postopno obremenjevanje tkiv
Tehnike za zmanjševanje simptomov (manualna terapija, visokoenergijski laser, ESWT – udarni valovi)

Ključno je razumevanje, da okrevanje ni hiter postopek, temveč proces prilagajanja tkiv na ustrezne obremenitve. Pasivne terapije lahko v določenih fazah pomagajo pri nadzoru simptomov, vendar brez aktivnega pristopa, usmerjenega v izboljšanje funkcionalnosti, tveganje za ponovitev ostaja visoko.

Vključitev posameznika v proces okrevanja – prek edukacije, razumevanja mehanizmov bolečine in strukturiranega gibanja – je temelj dolgoročnega uspeha.

Kalcinacija v rami je pogosta diagnoza, ki pri številnih ljudeh povzroči zmedo, negotovost in vprašanja.

Nekateri verjamejo, da kalcinacija nastane zaradi neustrezne prehrane ali prekomernega vnosa kalcija, drugi pa menijo, da jo je treba mehansko “razbiti”, da izgine. Takšna razmišljanja niso podprta z znanstvenimi dokazi in lahko vodijo v napačna pričakovanja glede zdravljenja.

V tem članku želimo jasno in strokovno razložiti:
Kaj je kalcinacija rame?
Zakaj in kako nastane?
Kdaj je kalcinacija lahko vzrok za bolečino?
Kako poteka učinkovita rehabilitacija?

Kaj je kalcinacija?

Kalcinacija pomeni odlaganje kalcijevih soli v mehkih tkivih, najpogosteje v obliki hidroksiapatita. Hidroksiapatit je kalcijev fosfat, ki vsebuje tudi hidroksidni ion, in spada med najpogostejše mineralne sestavine kalcinatov, ki nastanejo pri kalcinirajočem tendinitisu. Hkrati je tudi glavna anorganska sestavina kosti in zob. V kontekstu ramenskega sklepa se kalcinacija najpogosteje razvije v tetivah rotatorne manšete, predvsem v mišici supraspinatus, kar imenujemo kalcinirajoči tendinitis rame.

Zakaj in kako nastane kalcinacija?

Kalcinacija nastane zaradi lokalnih sprememb v celicah tetive. Gre za lokalno biološko motnjo znotraj tetive, kjer se začne odlaganje kalcijevih soli kot posledica celične spremembe in lokalnega draženja tkiva.

Najpogosteje prizadeta je supraspinatusova tetiva, ki ima slabšo prekrvavitev in je pogosto izpostavljena ponavljajočim mehanskim obremenitvam.

Mehanizem nastanka kalcinacije:

Formativna faza

Celice v tetivi se zaradi lokalnega stresa ali hipoksije (pomanjkanja kisika) spremenijo v hondrocitom podobne celice, ki začnejo izločati kalcijeve soli.

Resorptivna faza

Telo zazna kalcinat kot tujek in sproži vnetni odziv. Pojavijo se makrofagi, poveča se pretok krvi, pogosto pa pride tudi do intenzivne bolečine.

Faza reparacije

Kalcinat se postopno resorbira, tkivo pa se preoblikuje. V tej fazi se bolečina običajno zmanjša.

Dejavniki, ki prispevajo k nastanku:

Mikrotravma tetive (ponavljajoče mehanske obremenitve, športi, delo)
Slabša prekrvavitev tetive
Genetska predispozicija
Hormonski vplivi

Zakaj kalcinacija ni vedno glavni vzrok bolečine?

Čeprav je kalcinacija pogosto prisotna pri bolečini v rami, ne pomeni nujno, da je vzrok za bolečino. Številne študije so pokazale, da je lahko kalcinat povsem asimptomatski, kar pomeni, da ga oseba ima, a brez bolečin ali funkcionalnih težav.

Velikost kalcinata torej ni značilno povezana z bolečino, medtem ko so vnetne spremembe in stopnja resorpcije bolj pomembni napovedovalci simptomov.

To potrjuje, da vnetni odziv, pritisk v subakromialnem prostoru in odziv mehkih tkiv, ne pa zgolj velikost ali prisotnost kalcinata, bolj natančno napovedujejo klinično sliko.

V okviru kalcinirajočega tendinitisa rame se kalcinati razlikujejo po svoji sestavi, gostoti in fazi bolezni, v kateri se pojavijo. Ta razlika ima klinični pomen, saj je mehki kalcinat pogosteje povezan z vnetjem in bolečino, medtem ko trdi kalcinat pogosto ne povzroča simptomov.

Trdi kalcinat

Nastane v formativni fazi, ko se kalcijeve soli začnejo odlagati v tetivo.
Je goste, kompaktne in organizirane strukture – kalcij je v obliki kristalov, tesno povezanih v trdni masi.
Pogosto je asimptomatski ali povzroča blage težave, saj ne sproži močnega imunskega odziva.
Težje se spontano razgradi.
Na rentgenu daje jasno, dobro omejeno belo senco.
Slabše se odziva na fizikalne terapije

Mehki kalcinat

Pojavi se v resorptivni fazi, ko telo začne kalcinat razgrajevati.
Ima amorfno, gelasto ali pastozno strukturo, kalcij je manj kristaliničen.
Pogosto sproži vnetni odziv – vključuje aktivacijo makrofagov, povečano žilno prekrvavitev in edem.
Povezan je z akutno bolečino, zlasti z nočno bolečino in omejenim gibanjem.
Dobro se odziva na fizikalne terapije.

Učinkovita rehabilitacija kalcinacije rame

Učinkovita rehabilitacija kalcinacije rame se ne začne s terapijo, temveč z natančnim in strokovnim fizioterapevtskim pregledom. Ključno je, da fizioterapevt na podlagi dobrega kliničnega razmišljanja presodi, ali je kalcinacija res glavni vzrok težav, ali pa gre za spremljevalno najdbo ob drugih vzrokih bolečine.

Kalcinacija je namreč pogosto prisotna tudi pri osebah brez bolečin, zato sama najdba kalcinata še ne pomeni nujno, da je prav ta struktura razlog za simptome. Brez celostne klinične ocene obstaja tveganje, da se zdravljenje usmeri v »sliko« in ne v dejanski funkcionalni problem.

Rehabilitacija pri kalcinaciji rame ni usmerjena zgolj v "odstranjevanje" kalcinata, temveč v celostno izboljšanje funkcije rame, zmanjšanje bolečine in podporo naravni resorpciji kalcija.

Naslednji ključni korak rehabilitacije je razumevanje posameznika: kaj kalcinacija je, kako nastane in kakšen je njen naravni potek, saj to pomembno vpliva na zmanjšanje strahu, realna pričakovanja glede okrevanja in boljše sodelovanje v procesu rehabilitacije.

Aktivna vloga posameznika – ključ do uspeha

Sodobna rehabilitacija kalcinacije rame temelji na jasnem spoznanju, da pasivne terapije same po sebi niso dovolj. Čeprav imajo lahko podporno vlogo (npr. pri lajšanju bolečine), dolgoročno izboljšanje zahteva aktivno sodelovanje posameznika.

To pomeni:
Redno in dosledno izvajanje vaj
Postopno in nadzorovano obremenjevanje rame
Aktivno sodelovanje pri spreminjanju gibalnih navad
Razumevanje, da okrevanje ni enkraten dogodek, temveč proces.

Aktivna rehabilitacija spodbuja boljšo prekrvavitev, obnovo funkcije tetiv, izboljšanje kontrole gibanja in s tem tudi pogoje za naravno resorpcijo kalcinata.

Kdaj priporočamo obisk pri fizioterapevtu?

Prisotna bolečina v rami
Zlasti če traja več kot 7–10 dni, se ponoči stopnjuje ali ovira vsakodnevne aktivnosti (npr. oblačenje, delo nad glavo). Pomembno je ugotoviti, ali bolečina izhaja iz kalcinata ali druge strukture (burza, tetiva, kapsula).

Omejena gibljivost v sklepu
Če ne morete dvigniti roke nad glavo, jo zasukati za hrbet ali jo uporabiti pri obremenitvah, je potreben natančen klinični pregled.

Potrjena kalcinacija na sliki (RTG/UZ) brez jasnega razumevanja težave
Tudi če je kalcinat potrjen slikovno, ni nujno, da je glavni vzrok težav. Fizioterapevt bo ocenil funkcionalni vpliv kalcinata, gibanje lopatice in rotatorne manšete ter sestavil individualni načrt obravnave.

Dolgotrajne ali ponavljajoče se težave
Če se težave ponavljajo ali trajajo več kot 3–6 mesecev, je pomembno nasloviti gibalne vzorce, mišično moč in možne dejavnike, ki vplivajo na počasno celjenje.

Nejasna diagnoza ali dvomi glede terapije
Fizioterapevt lahko pomaga razjasniti: ali so simptomi v skladu s kalcinacijo, ali so morda prisotne druge težave (tendinopatija, burzitis, kapsularna omejitev), in katere terapije so smiselne v vaši fazi bolezni.

Kaj želimo sporočiti

Kalcinacija rame je pogosto napačno razumljena težava, ki lahko sproži zaskrbljenost – a v večini primerov ni nevarna in se uspešno obvladuje s strokovnim in ciljno usmerjenim pristopom. Ključ do uspešnega okrevanja je kombinacija natančne klinične presoje, razumevanja posameznika o svojem stanju ter aktivne vloge v procesu rehabilitacije.

Sodobna fizioterapija ne obravnava le slike na rentgenu, temveč celostno osebo – z njenimi funkcionalnimi cilji, gibalnimi navadami in življenjskim slogom. Če ste prejeli diagnozo kalcinacije rame, je prvi korak k okrevanju pogovor s strokovnjakom, ki vam bo pomagal razumeti naravo težave in vas usmeril v varno, učinkovito in dolgoročno rešitev.

V prejšnjem članku smo predstavili patelarno tendinopatijo (skakalno koleno), najpogostejše vzroke za nastanek ter cilje sodobne fizioterapevtske obravnave. Poudarili smo, da patelarno tendinopatijo ali skakalno koleno ne smemo obravnavati kot vnetni proces, temveč kot degenerativno-preobremenitveno spremembo tetive, za katero so značilni spremenjena celična sestava, dezorganizacija kolagenskih vlaken in zmanjšana vsebnost kolagena tipa I. Zaradi teh sprememb pasivni pristopi, kot so počitek, hladni obkladki ali elektroterapija, ne predstavljajo učinkovite rešitve.

V tem članku bomo podrobneje opisali, kako si lahko pomagate sami s progresivno metodo vadbe, ki temelji na postopnem, nadzorovanem povečevanju obremenitve. Takšen pristop ne le spodbuja regeneracijo tetive, temveč tudi zmanjšuje bolečino, izboljšuje funkcionalnost in zmanjšuje tveganje za ponovitev težav. Predstavili bomo posamezne faze vadbenega procesa – od začetnih izometričnih vaj do pliometričnega treninga – ter ključna merila za napredovanje med fazami.

Načrt progresivnega treninga za skakalno koleno

Sodobna fizioterapija temelji na aktivnem, progresivnem obremenjevanju, ki spodbuja regeneracijo tetive, ob tem pa sistematično zmanjšuje bolečino in izboljšuje funkcionalnost. Uspešna rehabilitacija zahteva postopen prehod skozi jasno definirane faze vadbe, od izometričnih vaj do pliometrije, pri čemer mora biti program prilagojen posamezniku, njegovim sposobnostim in zahtevam športa.

1. Prilagoditev telesne aktivnosti

Namesto popolnega počitka priporočamo, da za krajši čas zmanjšate tiste aktivnosti, ki povzročajo večjo mehansko obremenitev na patelarno tetivo, kot so skoki, hitri pospeški ali globoki počepi.

Namen ni izogibanje, temveč kratkoročna modifikacija gibanja, da omogočimo tkivu ustrezno regeneracijo.

Raziskave kažejo, da je najbolj učinkovito "optimalno doziranje obremenitve" in ne popolna razbremenitev tkiva.

2. Izometrične vaje

V zgodnji fazi rehabilitacije patelarne tendinopatije se pogosto pojavijo bolečina, preobčutljivost in zmanjšana toleranca na obremenitev. V tem obdobju so izometrične vaje odlična izbira, saj omogočajo varno obremenitev tetive in zmanjšanje bolečine za nadaljevanje progresivno usmerjenega treninga.

Izometrične vaje sicer ne vplivajo neposredno na preoblikovanje kolagena, zato je pomembno, da se po umiritvi bolečine čim prej preide v naslednjo fazo rehabilitacije. Blaga bolečina, do intenzivnosti 2–3/10 po VAS lestvici, je pri tem povsem sprejemljiva in varna, saj ne pomeni škodljive obremenitve, temveč normalen odziv tkiva na mehanski dražljaj.

Učinki izometričnih vaj:
Zmanjšujejo zaznavo bolečine
Izboljšujejo nevromišično aktivacijo,
Ne povečajo mehanskega stresa na kite v tolikšni meri kot dinamične vaje,
Služijo kot prehod v bolj zahtevne oblike vadbe.

Priporočena vaja: Statični počep ob steni (angleško wall sit)
Koleno je v položaju 60–90°
Zadržite 30–45 sekund
4–5 ponovitev, 2–3-krat dnevno.

3. Ekscentrični trening

Po začetni stabilizaciji simptomov z izometričnimi vajami je ključnega pomena, da ne ostanete predolgo v tej fazi, saj izometrične vaje ne stimulirajo kolagenske preureditve v tetivi. Ko se bolečina zmanjša na blago raven (VAS ≤ 2–3) je primeren čas za prehod v ekscentrično obremenitev.

Prehod naj bo postopen, z začetno nizko frekvenco in brez dodatne obremenitve, nato pa se progresivno stopnjuje glede na individualno toleranco.

Ekscentrični trening predstavlja temeljni del aktivne rehabilitacije patelarne tendinopatije, saj omogoča strukturno prilagoditev tetive in vračanje njene funkcionalne sposobnosti. V tej fazi je cilj tetive znova naučiti prenašati večjo silo in napetost, brez povzročanja simptomov.

Učinski ekscentričnega treninga:
Prestrukturiranje kolagenskih vlaken
Izboljšanje zmogljivosti prenosa sile,
Povečanje obremenitvene tolerance

Cilji ekscentričnega treninga:
Spodbujanje kolagenske sinteze in reorganizacije vlaken (tip I)
Zvišanje praga tolerance na mehansko obremenitev
Izboljšanje sile ekscentrične kontrakcije kvadricepsa
Priprava na bolj dinamične oblike vadbe (pliometrične vaje, šport)

Priporočena vaja: Počasno spuščanje v enonožni počep na klancu (20–25° naklon)
Počasna ekscentrična faza (3–5 sekund)
Povratek v začetni položaj z obema nogama
3 serije po 15 ponovitev, 1–2x dnevno, oziroma odvisno od tolerance

4. Koncentrično-ekscentrični trening:

Po uspešni vključitvi ekscentričnega treninga, brez poslabšanja simptomov, sledi faza koncentrično-ekscentrične obremenitve, ki bolje odraža realne zahteve funkcionalnega gibanja in vsakodnevnih ali športnih aktivnosti. V tej fazi tetiva deluje v celotnem ciklu mišične kontrakcije – od skrajšanja (koncentrično) do podaljšanja (ekscentrično) – kar je ključno za pripravo na dinamične obremenitve.

Cilji:
Povečati dinamično zmogljivost mišično-tetivnega kompleksa
Pripraviti tetivo na večsmerne in funkcionalne obremenitve
Izboljšati koordinacijo mišične aktivacije med fazami gibanja
Zmanjšati tveganje za ponovitve pri vsakodnevni in športni obremenitvi

Priporočena vaja: Počep z utežjo s poudarjeno kontrolo v obeh fazah
Koncentrična faza: kontrolirano dvigovanje z zmernim uporom (2–3 sekunde),
Ekscentrična faza: počasno spuščanje (3–4 sekunde),
3 serije po 8–12 ponovitev, 3–4x tedensko, glede na toleranco.

Vaja se lahko izvaja:
Z lastno težo, na napravi (npr. leg press ali z dodatno obremenitvijo (ročke, kettlebell).
Vadbo izvajajte brez poslabšanja simptomov. Bolečina do VAS 2–3 je lahko še vedno sprejemljiva, če se ne povečuje v 24 urah po vadbi.

V tej fazi se lahko postopoma uvaja tudi večsmerno gibanje (npr. izpadni koraki) in dinamične spremembe smeri – kot priprava na pliometrični trening.

5. Pliometrični trening

Pliometrični trening je zadnja faza vadbene progresije v rehabilitaciji patelarne tendinopatije, namenjena obnovi elastične funkcije mišično-tetivnega sistema ter pripravi na visoko intenzivne in eksplozivne aktivnosti, kot so skoki, spremembe smeri in pospeševanja. V tej fazi tetiva deluje kot mehanska vzmet, ki shrani in sprosti energijo v zelo kratkem času.

Pliometrični trening uvedemo ko ni bolečine pri ekscentričnih in koncentrično-ekscentričnih vajah, ko je funkcionalna moč spodnjih okončin simetrična (>90 %) in ko je gibalna kontrola ustrezna (npr. brez kolenskega kolapsa pri skoku ali pristanku).

Cilji pliometrije:
Obnoviti elastično sposobnost tetive za shranjevanje in sproščanje energije
Povečati hitrost in moč mišične kontrakcije
Pripraviti posameznika na športno specifične obremenitve
Oceniti in razviti kontrolo gibanja pri visoko zahtevnih nalogah.

Priporočene vaje:
Skok na step ali pliometrično škatlo s poudarkom na mehkem pristanku
Enonožni ali dvonožni skoki naprej/nazaj, levo/desno
3 serije z vmesnim počitkom, 6–8 ponovitev, 2–3x tedensko oziroma odvisno od tolerance

Pliometrični trening predstavlja ključni most med rehabilitacijo in vrnitvijo v šport, vendar mora biti skrbno doziran, spremljan in individualno prilagojen.

Če se simptomi povečajo, se priporoča vrnitev k prejšnji stopnji obremenitve (npr. koncentrično-ekscentrični trening).

6. Smernice za varno vrnitev v šport pri patelarni tendinopatiji

Uspešna rehabilitacija patelarne tendinopatije se ne zaključi z izginotjem bolečine, temveč z varno, kontrolirano in postopno vrnitvijo k športnim obremenitvam, ki morajo biti prilagojene zahtevam posameznega športa. Preden športnik ali rekreativni posameznik ponovno vstopi v polno športno dejavnost, mora izpolnjevati jasna klinična in funkcionalna merila.

Ključna merila za povratek v šport (Return To Sport):

Brez bolečine pri obremenitvi
Brez bolečine med in po treningu
VAS ≤ 2 med intenzivnimi vajami, brez poslabšanja naslednji dan
Ni prisotna jutranja togost ali reaktivna bolečina po pliometriji

Simetrija moči in zmogljivosti
Izometrična in ekscentrična moč kvadricepsa ≥ 90 % simetrije z nesimetrično nogo (npr. z merilnikom sile ali preko funkcionalnih testov)
Testi zmogljivosti (npr. enonožni skoki) ≥ 90 % simetrije.

Uspešno opravljeni funkcionalni testi
Opravi jih fizioterapevt

Upamo, da vam je bil ta članek v pomoč pri razumevanju, kako z ustrezno progresivno vadbo učinkovito pristopiti k rehabilitaciji skakalnega kolena. Če niste prepričani, ali vaje izvajate pravilno, ali pa si želite strokovni nadzor in individualno prilagojen vadbeni program, vas vabimo, da nas kontaktirate. Z veseljem vam bomo pomagali na poti do varnega, zanesljivega in trajnega okrevanja.

Kaj je skakalno koleno?

Skakalno koleno je degenerativno-preobremenitvena poškodba patelarne tetive (kite pogačice), ki se strokovno imenuje patelarna tendinopatija. Najpogosteje se pojavlja pri športnikih, zlasti pri tistih, ki se ukvarjajo z eksplozivnimi športi, kot so košarka, odbojka, atletika in nogomet.

Patološko gre za tendinopatijo in ne vnetje (tendinitis), kar pomeni, da so v kiti prisotne degenerativne spremembe zaradi ponavljajočih se mikropoškodb in nezadostne regeneracije.

Degeneracija je proces pri katerem pride do strukturnih in biokemičnih sprememb v tetivi

Te spremembe lahko zajemajo:
Povečan delež manj kakovostnega kolagena (ki je slabše odporen na obremenitve)
Mikro poškodbe tkiva
Povečana rast novih krvnih žil in živčnih končičev (ki lahko prispevajo k bolečini)
Pomanjkanje akutnega vnetnega odziva
Zmanjšana elastičnost (tetiva postane manj prožna in bolj nagnjena k poškodbam)

Zaradi teh sprememb so protivnetna zdravila in kortikosteroidi pogosto neučinkoviti – sodobna fizioterapija se zato osredotoča na stimulacijo regeneracije tetive.

Vzroki za skakalno koleno

Glavni mehanizem je ponavljajoča se mehanska obremenitev tetive, ki presega njeno sposobnost adaptacije.

Glavni dejavniki tveganja:
Preobremenitev
Nenadno povečanje intenzivnosti treninga
Gibalna strategija, ki povečuje mehanski stres (skoki, pristanki)
Biomehanske nepravilnosti
Mišično neravnovesje

Kako si lahko pomagate sami?

Zgodnje prepoznavanje znakov patelarne tendinopatije in pravočasno ukrepanje sta ključna dejavnika za uspešno obvladovanje težav in preprečevanje dolgotrajnejših zapletov. Pri zgodnjem ukrepanju je pogosto dovolj že kratkotrajna prilagoditev obremenitve in uvedba ciljanih vaj, kar omogoča hitrejše okrevanje. Zgodnje ukrepanje temelji na pristopu »Load, don’t unload«, kar pomeni, da se s prilagoditvijo aktivnosti ne povzroči dekompenzacije mišic ali izgube telesne pripravljenosti.

Ob tem je pomembno razumeti, da kljub zmanjšanju visoko intenzivnih obremenitev, nizka in ciljno usmerjena obremenitev ostaja ključna za regeneracijo tetive, saj spodbuja adaptivne procese v tkivu in ohranja njeno funkcionalnost.

V naslednjem članku smo podrobno opisali progresivni trening za rehabilitacijo skakalnega kolena.

🔗 Povezava na članek: Vaje za skakalno koleno

Kdaj priporočamo obisk pri fizioterapevtu?

Čeprav lahko blažji simptomi patelarne tendinopatije v začetni fazi pogosto izzvenijo z ustrezno prilagoditvijo aktivnosti in samostojnim izvajanjem vaj, je v mnogih primerih smiselno poiskati strokovno pomoč.

Posvet pri fizioterapevtu je priporočljiv, če:
Bolečina vztraja več kot 2 tedna, kljub zmanjšani obremenitvi in ustrezni samopomoči
Je prisotna bolečina med vsakodnevnimi dejavnostmi, kot so hoja po stopnicah, vstajanje s stola
Se simptomi ponavljajo ali se po krajšem izboljšanju znova pojavijo ob aktivnosti
Niste prepričani, katere vaje so primerne in varne za vašo stopnjo težave
Želite strokovno vodenje pri postopnem vračanju v šport
Imate dvome glede pravilne tehnike, obremenitve ali napredovanja vadbe

Fizioterapija in skakalno koleno

Pri patelarni tendinopatiji ne gre za klasično vnetje kite (tendinitis), temveč za degenerativno-preobremenitveno okvaro tetivnega tkiva, ki nastane zaradi ponavljajoče se mehanske obremenitve, ki presega sposobnost adaptacije.

Zato sodobna fizioterapija ne temelji več na protivnetnih pristopih (počitek, hlad, elektroterapija), temveč na ciljani mehanski stimulaciji za spodbudo regeneracije tetive.

Cilji sodobne fizioterapije pri patelarni tendinopatiji:
Postopna in progresivna obremenitev tetive
Ključna za spodbuditev sinteze kolagena in povečanje tolerance na obremenitev.

Zmanjševanje bolečine z aktivnimi metodami
Zlasti z izometričnimi vajami v zgodnji fazi in nadzorovano vadbo v nadaljevanju.

Obnova funkcionalnosti in elastičnih lastnosti tetive
Preko koncentrično-ekscentričnih vaj in pliometričnega treninga.

Individualizacija glede na športne zahteve
Program rehabilitacije mora biti prilagojen glede na: vrsto športne aktivnosti (npr. odbojka, košarka, atletika), pogostost in intenzivnost skokov, biomehanske posebnosti (npr. pristanki, smerni premiki), specifične gibalne vzorce, ki so vključeni v šport.

Če želite strokovno, individualno prilagojeno pomoč pri rehabilitaciji skakalnega kolena, vas vabimo, da nas kontaktirate – z veseljem vam bomo pomagali na poti do varnega in učinkovitega okrevanja.

V zadnjih letih se v fizioterapiji vse bolj oddaljujemo od ideje, da obstaja “pravilna” drža, ki preprečuje bolečine. Veliko ljudi misli, da imajo bolečine zato, ker »ne sedijo pravilno« ali »imajo slabo držo«. Toda sodobno razumevanje telesa in gibanja nam kaže drugačno sliko.

Namesto da bi iskali idealno poravnavo, se osredotočamo na gibanje, raznolikost in zaupanje v telo. Drža ni statična pozicija, ki jo je potrebno ohranjati – je nekaj, kar se naravno spreminja čez dan. Naše telo ni krhko – je močno, prilagodljivo in narejeno za gibanje.

V tem članku bomo razložili:
Zakaj negativne razlage o drži lahko škodijo
Zakaj “slaba drža” ni nujno vzrok za bolečine
Zakaj je gibanje bolj pomembno kot popolna poravnava

Zakaj je pomembno, kako govorimo o drži

Ko osebi rečemo, da ima »slabo držo« in da je to vzrok za bolečine, mu lahko nehote povzročimo več škode kot koristi. Takšne izjave lahko sprožijo strah pred gibanjem, prepričanje, da je telo "pokvarjeno", ter povečajo zaznavanje bolečine.

Takemu vplivu rečemo nocebični učinek – gre za negativni psihološki odziv na informacijo, ki jo oseba prejme. To lahko vodi v zmanjšano aktivnost, izogibanje gibanju in celo dolgotrajno poslabšanje stanja.

Zato moramo biti pri razlagi zelo previdni in spodbudni, saj naše besede oblikujejo pacientovo razumevanje telesa.

Slaba drža ni krivec za vse bolečine

Ljudje pogosto mislijo, da je za njihove bolečine kriva »slaba« drža. V resnici pa ni ene popolne drže, ki bi nas ščitila pred bolečinami. Naše telo je narejeno za gibanje in se naravno prilagaja različnim položajem skozi dan.

Sama drža običajno ni glavni vzrok za bolečine v hrbtu, vratu ali ramenih. Veliko pomembnejši dejavnik je to, koliko časa ostanemo v statičnem položaju – tudi če je drža »pravilna«.

To pomeni, da težava ni v tem, kako sedimo, ampak kako dolgo sedimo brez spremembe položaja.

Gibanje je bolj pomembno kot »popolna« drža

Najbolj zdravo za telo je pogosto spreminjanje položaja. Dolgotrajna statična drža (tudi »dobra«) lahko obremeni mišice, sklepe in živčevje.

Pomembno je, da:
pogosto vstajamo s stola
delamo aktivne odmore
se čez dan čim več premikamo
izvajamo raznoliko gibanje

Telo ni narejeno za to, da bi dolgo mirovalo – gibanje je najboljše zdravilo za hrbet, vrat in sklepe.

Kaj želimo sporočiti

Pravilna drža ne obstaja.

Namesto da bi iskali popolno držo, se raje osredotočimo na to, kako pogosto se premikamo in kako samozavestno uporabljamo svoje telo. Drža sama po sebi redko povzroča bolečine. Naše telo je močno, prilagodljivo in narejeno za gibanje. S poslušanjem telesa, rednim gibanjem in manjšimi spremembami v vsakodnevnih navadah lahko dosežemo veliko. Ni potrebe po strahu – potreben je le majhen, a reden premik.

Če želite narediti nekaj dobrega za svoje telo:
Pogosto spreminjajte položaj
Vstanite vsaj vsakih 30–60 minut
Redno krepite mišice in razgibavajte telo
Bodite v gibanju čim več, kolikor vam omogoča telo

Kdaj obiskati fizioterapevta?

Če opazite, da se bolečine v hrbtu, vratu ali ramenih ponavljajo ali vztrajajo več tednov, je smiselno poiskati strokovno pomoč.

Fizioterapevtska obravnava ni namenjena “popravljanju drže”, ampak razumevanju gibanja, zmanjšanju bolečine in ponovni vzpostavitvi funkcije telesa.

Obisk pri fizioterapevtu priporočamo, če:
Vas bolečina ovira pri vsakodnevnih opravilih
Imate občutek togosti, zategovanja ali napetosti, ki se ne izboljša z gibanjem
Niste prepričani katere vaje so primerne za vas
Imate strah pred gibanjem
Želite strokovno razlago svojega telesnega stanja

Če imate bolečine ali dvome glede svoje drže ali izvajanjem vaj vam lahko pomagamo z oceno, nasveti in vajami, ki so prilagojeni vašem telesu, vašim ciljem in potrebam. Pomagali vam bomo razumeti svoje telo, se gibati samozavestno in postopno povrniti udobje v vsakodnevne gibe.

💙 Gibanje je ključ do zdravja.

Karpalni kanal je anatomski prehod v zapestju, skozi katerega prehajajo strukture, kot so mediani živec (nervus medianus) in tetive mišic upogibalk prstov. Ko pride do pritiska ali draženja medianega živca, govorimo o sindromu karpalnega kanala. Do kompresije oziroma povečanega pritiska v karpalnem kanalu lahko pride zaradi različnih dejavnikov, ki povzročajo zoženje kanala ali povečanje volumna v okoliških tkivih.

Vzroki za nastanek sindroma karpalnega kanala

Do zoženja karpalnega kanala ali povečanja pritiska v njem lahko pride zaradi:
Ponavljajočih se gibov zapestja (tipkanje, delo z orodji)
Poškodb zapestja ali zlomov
Vnetnih bolezni (npr. revmatoidni artritis)
Hormonskih sprememb (nosečnost, menopavza)
Sistemskih bolezni (sladkorna bolezen, bolezni ščitnice)
Anatomske posebnosti ali prirojene ožine karpalnega kanala

Znaki in simptomi:

Začetna stopnja:
Občutek mravljinčenja, omrtvelosti ali bolečine, zlasti v palcu kazalcu in sredincu
Simptomi se pojavijo ponoči ali po dolgotrajnih ponavljajočih obremenitvah
Lahko se pojavi rahla šibkost v roki

Srednja stopnja:
Intenzivnejša bolečina, ki se lahko širi v podlaket
Šibkost roke, zlasti pri prijemanju predmetov
Močnejši nočni simptomi

Napredna stopnja:
Vidno zmanjšanje mišične mase pri palcu (tenar)
Stalna omrtvelost in bolečina, ki pogosto ne mine v mirovanju
Močno zmanjšana funkcija roke

Kdaj se obrniti na fizioterapevta?

Fizioterapijo priporočamo takoj ob prvih znakih sindroma karpalnega kanala.

Zgodnje ukrepnje:
Prepreči napredovanje stanja
Zmanjša možnost trajnih poškodb živca
Lahko odpravi potrebo po operativnem posegu

Fizioterapija in sindrom karpalnega kanala

Ob prvem obisku opravimo celovito oceno vaših simptomov, analizo vzroka težav, oceno mišične moči in gibljivosti zapestja. Z različnimi tehnikami vplivamo na lajšanje bolečine in zmanjšanje kompresije v karpalnem kanalu. Svetujemo vam glede prilagoditve v delovnem in domačem okolju in zastavimo individualen program razteznih in krepilnih vaj.

Z zgodnjim ukrepanjem in pravilno obravnavo se pogosto lahko izognemo operativnem posegu.

Z obiskom fizioterapevta pridobite celosten načrt zdravljenja, ki je prilagojen vašim potrebam in omogoča hitro ter učinkovito okrevanje.