Kategorija: Članki

Ko pride do zvina gležnja, se skoraj vsakdo vpraša: “Ali naj gleženj hladim ali grejem?” To je eno najpogostejših vprašanj, s katerim se srečujemo pri pacientih, saj so informacije pogosto nejasne in celo nasprotujoče. Dolga leta so bile smernice zdravljenja zvina gležnja povzete pod kratico RICE (počitek, led, kompresija, dvig), ki je dajala poudarek predvsem hlajenju in mirovanju. Danes pa nove raziskave in sodobna priporočila poudarjajo drugačen pristop, imenovan PEACE & LOVE, ki poleg osnovne oskrbe vključuje tudi postopno obremenitev, vajo in aktivno vlogo posameznika pri okrevanju.

V tem članku želimo na jasen način razložiti, kakšne so razlike med starimi in novimi smernicami ter kaj res pomaga, ko si zvijete gleženj.

Zvin gležnja - kaj to sploh je?

Zvin gležnja je ena najpogostejših športnih in vsakodnevnih poškodb, pri kateri pride do nenadnega raztega ali natrganja vezi, ki stabilizirajo gleženj. Najpogosteje se zgodi ob nerodnem pristanku, hitrem zasuku stopala ali pri hoji po neravnem terenu. Posledica je bolečina, oteklina in pogosto tudi modrica okoli gležnja, pri hujših zvinih pa je oteženo normalno stopanje. Čeprav večina zvinov spada med blažje poškodbe, je pravilna prva pomoč ključna, saj lahko neustrezna oskrba vodi v ponavljajoče se zvine ali dolgotrajno nestabilnost gležnja.

Kaj narediti, ko si zvijem gleženj? Nove smernice za hitro okrevanje

Kaj pomeni RICE in zakaj ga danes uporabljamo manj?

Dolga leta so pri prvi pomoči ob zvinu gležnja priporočali protokol RICE – Rest (počitek), Ice (led), Compression (kompresija), Elevation (dvig noge). Osnovna ideja je bila zmanjšati bolečino, oteklino in preprečiti dodatne poškodbe. Čeprav je bil RICE enostaven in razumljiv, pa raziskave v zadnjih letih kažejo, da daljši počitek in pretirano hlajenje lahko celo upočasnita proces celjenja. Zato so sodobne smernice postopoma opustile izključno zanašanje na RICE in ga nadomestile z novejšim, bolj celostnim pristopom, imenovanim PEACE & LOVE.

PEACE & LOVE – sodoben pristop k zdravljenju zvina gležnja

Da bi zagotovili boljše okrevanje in preprečili dolgotrajne težave, sta leta 2019 Dubois in Esculier predstavila nove smernice pod imenom PEACE & LOVE. Gre za celostni protokol, ki združuje ukrepe za takoj po poškodbi (PEACE) in za daljše okrevanje (LOVE). Namenjen je temu, da posameznika vodi od prve pomoči do varne vrnitve k vsakodnevnim dejavnostim ali športu.

Faza PEACE:

P – Protection (zaščita)
Zmanjšanje obremenitve v prvih dneh, da se tkivo zaščiti.

E – Elevation (dvig noge)
Dvignjen gleženj zmanjša otekanje.

A – Avoid anti-inflammatories (brez protivnetnih zdravil)
Izogibanje pretirani uporabi NSAID, saj lahko zavrejo proces celjenja.

C – Compression (kompresija)
Povoj ali trak za omejitev otekline.

E – Education (izobraževanje)
Pomen aktivne vloge posameznika pri rehabilitaciji.

Sledi faza LOVE:

L – Load (obremenitev)
Postopno vračanje k gibanju in vadbi.

O – Optimism (optimističen pogled)
Psihološki dejavnik, ki dokazano vpliva na hitrost okrevanja.

V – Vascularisation (prekrvavitev)
Aerobna vadba za spodbudo krvnega obtoka.

E – Exercise (vadba)
Ciljno usmerjene vaje za moč, gibljivost in stabilnost.

Ta pristop se od starega razlikuje predvsem po tem, da ne temelji več na mirovanju in hlajenju, temveč na aktivnem okrevanju in vključevanju pacienta v proces zdravljenja.

Kdaj priporočamo obisk pri fizioterapevtu?

Običajno se blažji zvini lahko pozdravijo sami, a v določenih primerih je priporočljiv obisk pri fizioterapevtu.

Obisk pri fizioterapevtu priporočamo, če:

Je bolečina močna in se v nekaj dneh ne izboljšuje
Je oteklina izrazita ali se ne zmanjšuje
Imate težave pri hoji oziroma ne morete stopiti na nogo več kot nekaj dni
Se zvini ponavljajo, kar lahko kaže na kronično nestabilnost gležnja
Želite ciljno usmerjene vaje za hitrejše okrevanje in preprečevanje ponovnih poškodb
Se želite varno vrniti k športu ali zahtevnejši telesni dejavnosti

Fizioterapevt bo z natančnim pregledom in individualno prilagojenim programom vaj poskrbel, da se gleženj okrepi, povrne stabilnost in zmanjša tveganje za nove poškodbe.

Predklon – naravno gibanje, ki ga hrbtenica potrebuje

Dolga desetletja so fizioterapevtski in fitnes nasveti pogosto temeljili na ideji, da je upogibanje hrbtenice (predklon) nevarno in da lahko povzroči poškodbe diskov. Danes vemo, da je hrbtenica kompleksna, gibljiva in močna struktura, zasnovana za premikanje v vse smeri. Predklon ni sovražnik naše hrbtenice, temveč naravni del njenega gibanja, ki ga uporabljamo vsak dan – pri obuvanju, pobiranju predmetov s tal ali pri športnih aktivnostih.

Hrbtenica kot gibljiv in močan organ

Hrbtenica je kompleksna struktura, sestavljena iz vretenc, medvretenčnih ploščic, ligamentov, mišic in fascialnih struktur, ki so zasnovane za gibanje. Naravno se premika v vseh smereh – v upogib, izteg, rotacijo in bočno upogibanje – kar je ključno za izvajanje vsakodnevnih opravil. Če se teh gibov izogibamo, mišice sčasoma oslabijo, vezivno tkivo izgubi elastičnost, hrbtenica pa postane manj odporna na obremenitve in manj pripravljena na nepričakovane sile.

Nadzorovan in postopen predklon lahko:

Izboljša gibljivost hrbtenice in zadnje stegenske mišice
Zmanjša občutek togosti
Poveča samozavest pri vsakodnevnih gibih
Pripomore k boljšemu krvnemu obtoku in prehrani tkiv

Postopno in nadzorovano obremenjevanje lahko izboljša moč, gibljivost in odpornost na poškodbe.

Kako izvesti varen predklon

1. Začnite stoje, noge v širini bokov.
2. Počasi spustite brado proti prsim.
3. Nadaljujte gib vretence za vretencem, dokler ne začutite raztezanja, a ne bolečine.
4. Roke pustite sproščene proti tlom, glava naj bo sproščena.
5. Počasi se vrnite nazaj v stoječ položaj.

Začnite z majhnim obsegom gibanja in ga postopoma povečujte, ko se telo prilagodi. Če med izvajanjem čutite oster, streljajoč ali nenavaden občutek, vajo prekinite in se posvetujte s fizioterapevtom.

Ko bolečine izzvenijo – Jefferson Curl

Jefferson curl je vaja, ki izhaja iz osnovnega predklona, a doda dva ključna elementa: segmentarno gibanje in postopno obremenitev. Gib začnemo stoje, z nogami v širini bokov in z majhno utežjo (npr. kettlebell ali ročna utež) v rokah. Nato se počasi spuščamo vretence za vretencem, tako da vsak del hrbtenice opravi svoj delež gibanja.

Ko dosežemo spodnjo točko (pri nekaterih je to raven prstov na nogah, pri drugih nižje), se prav tako segmentarno vračamo v izhodišče.

Ta način izvedbe ima več koristi:

Večja kontrola nad gibanjem – zavedanje, kaj počne vsak del hrbtenice
Postopna obremenitev medvretenčnih struktur, ligamentov in mišic
Krepitev celotne zadnje verige – od stopal, meč, hamstringov do hrbtnih iztegovalcev

Kdaj vključiti Jefferson curl

V zgodnjih fazah, ko bolečina še obstaja, ostanemo pri nežnem predklonu  brez dodatnih uteži. Ko bolečina izzveni, gib pa postane lahek in brez strahu, lahko postopoma dodamo Jefferson curl z minimalno obremenitvijo (npr. 2–5 kg).
Napredovanje je počasno in premišljeno: utež povečamo šele, ko več tednov zapored gib izvajamo brez težav.

Jefferson curl ni le vaja za gibljivost – ob pravilni progresiji postane vaja za moč v tistih položajih, kjer jo dejansko potrebujemo v vsakdanjem življenju: pobiranje bremen s tal, vezanje čevljev, dvigovanje otroka, prenašanje vrečk. Hrbtenico in njene podporne strukture tako učimo, da so odporne tudi v položajih globokega upogiba.

Kaj želimo sporočiti

Hrbtenica je močna in prilagodljiva struktura, ustvarjena za gibanje. Namesto da bi se ji iz strahu izogibali, jo moramo redno uporabljati, obremenjevati in krepiti – postopno, premišljeno in z zaupanjem. Pravilo »use it or lose it« tu velja v polni meri: če hrbtenici ne omogočamo gibanja, izgublja svojo moč, gibljivost in odpornost, ki jih potrebuje za zdrav, aktiven in brezskrben vsakdan.

Če je prisoten strah pred gibanjem, izogibanje obremenitvam ali je bolečina prevelika že pri osnovnem predklonu, priporočamo posvet pri fizioterapevtu.

Skupaj bomo našli rešitev, postopno premagali strah in vrnili hrbtenici gibanje, ki ga potrebuje.

Prvi obisk pri fizioterapevtu je za mnoge nova izkušnja, ki lahko vzbudi radovednost ali celo nekaj treme. Ne glede na to, ali prihajate zaradi poškodbe, kronične bolečine ali kot del rehabilitacije po operaciji, je namen prvega pregleda razumeti vaše težave, postaviti cilje in oblikovati načrt terapije, ki bo prilagojen vašim potrebam in ciljem.

Med uvodnim pogovorom fizioterapevt zbere podatke o vašem zdravstvenem stanju, vsakodnevnih aktivnostih in morebitnih omejitvah. Sledi klinični pregled, ki lahko vključuje oceno gibljivosti, mišične moči, hoje ali posebnih testov, s katerimi se preveri delovanje določenih struktur. Na podlagi ugotovitev bomo skupaj oblikovali rehabilitacijski program.

V tem članku boste izvedeli, kako poteka prvi obisk, zakaj je pomemben ter kako se nanj najbolje pripraviti, da bo vaša fizioterapevtska izkušnja čim bolj uspešna.

Uvodni pogovor in zbiranje podatkov

Prvi obisk pri fizioterapevtu se začne z uvodnim pogovorom, imenovanim anamneza. Fizioterapevt vas bo povprašal o vaših težavah, kdaj so se začele in kaj jih poslabša ali olajša. Pomembno je, da omenite vse predhodne poškodbe, bolezni in terapije, ki ste jih opravili, saj ti podatki pomagajo oblikovati varen in učinkovit načrt obravnave.

Pogovor bo vključeval tudi vprašanja o vašem življenjskem slogu – delu, športnih aktivnostih in vsakodnevnih navadah, saj te vplivajo na okrevanje.

Klinični pregled

Po uvodnem pogovoru sledi klinični pregled, pri katerem fizioterapevt oceni vaše gibanje in odziv telesa na različne obremenitve. Preveri obseg gibljivosti sklepov, mišično moč, stabilnost in koordinacijo ter ugotovi, kateri gibi, položaji ali aktivnosti izzovejo bolečino ali druge simptome. Vključeni so lahko tudi funkcionalni testi, ki pokažejo, kako dobro opravljate gibe, pomembne za vaše vsakodnevne naloge ali športne aktivnosti. Po potrebi se opravi palpacija, da se oceni občutljivost tkiv in morebitne spremembe v njihovi strukturi. Glavni namen pregleda je prepoznati dejavnike, ki vplivajo na vaše simptome, ter pridobiti izhodiščne informacije za oblikovanje varnega in učinkovitega načrta obravnave.

Oblikovanje individualnega načrta rehabilitacije

Na podlagi uvodnega pogovora in kliničnega pregleda fizioterapevt pripravi prilagojen rehabilitacijski načrt, ki upošteva vaše cilje, trenutno telesno zmogljivost in vsakodnevne zahteve. Naloga fizioterapevta je, da izbere in vas nauči ustreznih vaj, prilagodi obremenitev ter sproti spremlja vaš napredek in po potrebi načrt spremeni.

Vaša naloga pa je, da vaje izvajate redno, upoštevate dogovorjene smernice glede gibanja in počitka ter v terapijo aktivno vključite tudi spremembe življenjskih navad, ki jih predlaga fizioterapevt. Uspeh rehabilitacije je vedno rezultat sodelovanja – fizioterapevt zagotovi strokovno znanje in usmeritve, vi pa s svojo vztrajnostjo in aktivno udeležbo poskrbite, da se izboljšanja ohranijo in napredujejo.

Kaj lahko vključuje fizioterapevtska obravnava

Fizioterapevtska obravnava je skupno delo fizioterapevta in posameznika. Fizioterapevt bo izbral ustrezne tehnike in vaje, ki so varne in učinkovite za vaše stanje, ter jih z vami izvedel v ambulanti.

Fizioterapevtska obravnava zajema:

Učenje in demonstracija individualno prilagojenih vaj za krepitev in izboljšanje gibljivosti
Strategije prilagajanja obremenitev, da boste lahko ostali aktivni brez poslabšanja simptomov
Dodatne metode, kot so manualna terapija, terapija z udarnimi globinskimi valovi ali druge fizioterapevtske modalitete, ki bodo podprle vaš napredek

Vaša vloga je, da vaje, ki jih prejmete, redno in dosledno izvajate tudi doma ter upoštevate smernice glede gibanja in počitka. Pomembno je, da fizioterapevtu sporočate, kako se na terapijo odzivate, saj bo le tako lahko načrt sproti prilagodil. Sodelovanje je ključno, da lahko fizioterapevt zagotavlja strokovno znanje in usmeritve, vi pa s svojo aktivnostjo in predanostjo poskrbite, da bodo rezultati dolgotrajni.

Kako se pripraviti na prvi obisk

Dobra priprava na prvi obisk pri fizioterapevtu omogoča, da bo obravnava potekala učinkovito in brez nepotrebnih zadržkov. Pred obiskom zberite vse pomembne medicinske dokumente in izvide (RTG, MRI, UZ), ki se nanašajo na vašo težavo, saj bodo fizioterapevtu pomagali bolje razumeti vaše stanje. Priporočljivo je tudi, da si zapišete seznam zdravil, ki jih jemljete, ter morebitnih pridruženih zdravstvenih stanj.

Na obisku boste izvajali gibe in vaje, zato se oblecite v udobna oblačila, ki omogočajo neomejeno gibanje in dostop do dela telesa, ki ga bo fizioterapevt pregledal. Če imate specifične cilje – na primer vrnitev k določenemu športu ali zmanjšanje bolečine pri določeni dejavnosti – jih omenite že na začetku. S tem bo fizioterapevt lahko prilagodil obravnavo vašim prioritetam.

V spodnjem videu si lahko ogledate, kako izgleda fizioterapevtska obravnava v naši ambulanti.

💙 Z veseljem vas bomo podprli na poti do brezskrbnega gibanja in vrnitve k dejavnostim, ki jih imate radi.

Tetivne težave predstavljajo pogost vzrok za bolečine in zmanjšano telesno zmogljivost pri ljudeh vseh starosti, zlasti pri aktivni populaciji. V klinični praksi se pogosto srečujemo s posamezniki z bolečinami v tetivah, pri čemer se uporabljajo izrazi, kot so tendinitis, tendinoza, tendinopatija, tenosinovitis in drugi. Kljub pogosti rabi pa je terminologija pogosto nejasna ali nedosledna, kar lahko vpliva na razumevanje procesov, ki vodijo do sprememb v tetivi in izbiro ustrezne rehabilitacije.

Namen tega članka je razjasniti osnovne pojme, razlikovati med različnimi tipi tetivnih obolenj ter predstaviti sodobno terminologijo, podprto z znanstvenimi dokazi.

Da bi te izraze pravilno razumeli, je pomembno poznati osnovno strukturo, ki jo opisujejo.

Tetiva je močno, vezivno tkivo, ki povezuje mišico s kostjo in prenaša mišično silo, ki omogoča gibanje sklepa. Tetive so sestavljene pretežno iz kolagena tipa I, organiziranega v paralelne snope, in so sposobne prenašati velike mehanske obremenitve. Zaradi slabše vaskularizacije pa so dovzetne za preobremenitvene poškodbe, zlasti ob dolgotrajni mehanski obremenitvi brez zadostnega časa za regeneracijo.

Tendinopatija, tendinitis ali tendinoza: razlaga terminologije tetivnih poškodb

Kaj je tendinopatija?

Tendinopatija je sodoben krovni izraz za opis bolečine, občutljivosti in zmanjšane funkcije v tetivi, ne glede na točen vzrok sprememb. Uporablja se zato, ker ne predpostavlja, ali gre za vnetje (tendinitis), degeneracijo (tendinoza) ali drugo obliko okvare.

Značilni simptomi tendinopatije

Lokalna bolečina v tetivi
Občutljivost na dotik
Bolečina ob obremenitvi (npr. pri teku, skokih, dvigovanju bremen)
Postopno zmanjšanje zmogljivosti

Tendinitis: akutno vnetje tetive

Tendinitis pomeni akutno vnetje tetive, ki ga povzročijo mikropoškodbe vlaken zaradi prekomerne ali nenadne obremenitve. V preteklosti se je izraz uporabljal za skoraj vse bolečine v tetivah, danes pa ga uporabljamo le, če so prisotni znaki vnetja.

Značilnosti tendinitisa:

Oteklina in toplota okoli tetive
Bolečina ob gibanju in v mirovanju
Občutljivost na palpacijo
Pogosto povezan z nedavno spremembo obremenitve (npr. povečanje treningov)

Tendinoza: degenerativne spremembe brez vnetja

Tendinoza opisuje kronične degenerativne spremembe v tetivi brez prisotnosti vnetnih celic. Nastane zaradi dolgotrajne preobremenitve in pomanjkljive regeneracije.

Značilnosti tendinoze:

Dezorganizacija kolagenskih vlaken
Povečana debelina tetive (vidno na UZ ali MRI)
Počasno okrevanje
Pogosta pri športnikih in osebah z delom, ki zahteva ponavljajoče obremenitve

Druge tetivne poškodbe in stanja

Kalcinirajoči tendinitis

Stanje, pri katerem se v tetivi odložijo kalcijevi kristali
Najpogosteje v tetivah rotatorne manšete ramena (predvsem v mišici supraspinatus)
Povzroča akutno ali kronično bolečino, omejeno gibljivost in lahko vodi v sekundarno vnetje burze (subakromialni burzitis)
Vzrok ni povsem jasen, domneva se, da gre za motnjo celične presnove v tetivi
Bolečina je lahko zelo intenzivna v akutni fazi, medtem ko se kristali resorbirajo

Paratenonitis

Vnetje zunanje ovojnice tetive, ki se imenuje paratenon
Pogosto povzroča krepitacije ob gibanju

Tenosinovitis

Vnetje sinovialne ovojnice tetive (pogost pri zapestju in prstih)
Povezan s preobremenitvijo ali vnetnimi revmatičnimi boleznimi

Entezitis

Vnetje prirastišča tetive na kost, kjer se tetivna vlakna povezujejo s kostnim tkivom
Pogosto je povezan z vnetnimi revmatičnimi boleznimi, kot so spondiloartritisi (npr. pri psoriatičnem artritisu ali ankilozirajočem spondilitisu)
Značilnosti: lokalna bolečina, občutljivost ob pritisku in jutranja okorelost na mestu prirastišča
Najpogosteje prizadete lokacije so prirastišče Ahilove tetive na petnico, plantarna fascija na petnico ter prirastišča okoli kolena in kolka

Poškodba tetive

Okvara tetivnih vlaken, ki je lahko delna (delna ruptura) ali popolna (popolna ruptura)
Do poškodbe najpogosteje pride zaradi akutne travme ali kot posledica kronične degeneracije
Simptomi vključujejo nenadno bolečino, zmanjšano moč in včasih tipno vrzel v poteku tetive
Diagnozo potrjuje slikovna diagnostika, kot sta ultrazvok ali MRI

Vloga fizioterapije pri tetivnih poškodbah in stanjih

Pri obravnavi tetivnih poškodb in patoloških stanj je izjemno pomembna edukacija posameznika o njegovem specifičnem stanju, razumevanje patofizioloških procesov, ki so privedli do težave, ter aktivna vloga fizioterapevta, ki osebo strokovno vodi skozi ustrezno in postopno rehabilitacijo. Po zadnjih strokovnih smernicah je fizioterapevtski pristop usmerjen predvsem v spodbujanje regeneracije in preoblikovanja tetivnega tkiva ter prilagoditev na obremenitve, ne pa zgolj v zmanjševanje vnetja. Dosledno izvajanje ciljno usmerjenih vaj pa je ključno za zmanjšanje simptomov, obnovo funkcije in dolgoročno preprečevanje ponovitev.

Glavni cilji fizioterapije pri tetivnih poškodbah:

Zmanjšanje bolečine
Izboljšanje funkcionalne zmogljivosti
Spodbujanje regeneracije in preoblikovanja tkiva
Postopno povečanje tolerance tetive na mehansko obremenitev
Preprečevanje ponovnih poškodb z dolgoročno strategijo vadbe
Edukacija posameznika o naravi njegove težave in vlogi obremenitve pri okrevanju
Izboljšanje mišične moči, vzdržljivosti in koordinacije
Nasveti glede prilagoditev športnih in delovnih aktivnosti brez poslabšanja simptomov

S strokovno usmerjeno rehabilitacijo in prilagojenimi vajami vam pomagamo premagati bolečino ter ponovno doseči brezskrbno gibanje in užitek v športu.

Mišica je ključni del telesa, ki omogoča gibanje, stabilizacijo sklepov in uravnavanje telesnih funkcij. Mišične poškodbe so ena najpogostejših težav, s katerimi se srečujejo tako profesionalni športniki kot rekreativci.

Poškodba mišice lahko nastane zaradi prekomerne obremenitve, nenadnih gibov ali degenerativnih procesov v tkivu. Izguba mišične moči in elastičnosti povečuje tveganje za natege, delne ali popolne rupture ter vnetja mišic in tetiv.

Poleg akutnih poškodb so pogoste tudi kronične težave, ki izvirajo iz ponavljajočih se obremenitev in pomanjkljive regeneracije. Krepitev mišic, ustrezna preventiva in pravilna rehabilitacija so ključni dejavniki za zmanjšanje tveganja za poškodbe ter hitrejše okrevanje.

Mišične poškodbe delimo na:

Mišični nateg (distenzija)
Mišični nateg  je ena najpogostejših športnih poškodb in nastane, ko mišična vlakna presežejo svojo mejo elastičnosti ter se delno poškodujejo, ne da bi prišlo do popolne rupture.
Nastane lahko zaradi nenadnega giba, pomanjkljivega ogrevanja ali preobremenitve.
Simptomi so lahko bolečina, oteklina, omejena gibljivost in zmanjšana moč mišice.
Najpogosteje se pojavi na zadnji in sprednji stegenski mišici in na mečni mišici.

Delna mišična ruptura (delna pretrganina mišice)
Delna ruptura mišice je poškodba, pri kateri pride do delnega pretrganja mišičnih vlaken, vendar mišica ni povsem pretrgana.
Nastane lahko zaradi nenadnega eksplozivnega giba ali prekomerne obremenitve utrujene mišice.
Simptomi so lahko nenadna, ostra bolečina, omejena gibljivost, oteklina in podplutbe.
Pogosto se pojavi na mečni mišici, zadnji stegenski mišici in rotatorni manšeti.

Popolna mišična ruptura (popolna pretrganina)
Popolno pretrganje mišice je poškodba pri kateri se mišična vlakna povsem ločijo.
Vzrok je lahko močan, sunkovit gib, ponavljajoče se poškodbe, degeneracija mišice ali ekstremna preobremenitev.
Simptomi se lahko kažejo kot nenadna močna bolečina, hematom in oteklina, vidna deformacija mišice in izguba funkcije.

Faze celjenja mišične poškodbe

Mišično tkivo se po poškodbi obnavlja v treh fazah. Razumevanje teh faz je ključno za pravilno časovno načrtovanje fizioterapevtskih posegov in postopno vračanje v aktivnosti.

Vnetna faza
Vnetna faza se začne takoj po poškodbi in traja običajno do enega tedna, odvisno od velikosti poškodbe in splošnega zdravstvenega stanja osebe.
V tkivu pride do krvavitve v mišično tkivo in povečane prepustnosti kapilar, kar vodi v oteklino. Imunske celice odstranjujejo poškodovano tkivo in sprožijo obnovo. V tej fazi svetujemo počitek in čim prej, ko je to mogoče, postopno uvajanje osnovnega gibanja brez obremenitev in brez bolečine. Priporočamo izogibanje raztezanja poškodovane mišice.

Proliferacijska faza
Proliferacijska faza traja približno do 20 dni po poškodbi. V tej fazi se aktivirajo satelitske celice, ki tvorijo nova mišična vlakna. Nastajajo nove žilice in kolagen tipa III, ki je šibkejši in neurejen. Začne se tvorba granulacijskega tkiva, ki povezuje raztrgana vlakna.
V tej fazi priporočamo postopno uvajanje aktivnosti, ki naj bodo brez bolečin. Priporočamo postopno večanje obremenitev, da preprečimo mišično atrofijo. Prehitra vrnitev v športno aktivnost lahko v tej fazi poveča tveganje za ponovitev mišične poškodbe.

Remodelacijska faza
Remodelacijska faza se začne približno tri tedne po poškodbi in lahko traja več mesecev, odvisno od obsega poškodbe. V tem obdobju se kolagen tipa III, ki je bil sprva vgrajen kot začasna opora, postopoma nadomešča s strukturno močnejšim in bolj urejenim kolagenom tipa I. Mišična vlakna se usmerjeno preoblikujejo glede na smer mehanske obremenitve, kar omogoča postopno vzpostavitev normalne mišične kontraktilnosti in funkcije.

Za uspešno regeneracijo v tej fazi je ključnega pomena ciljan, postopno stopnjevan vadbeni program, ki vključuje vaje za moč, funkcionalno in športno-specifično vadbo ter trening propriocepcije, ravnotežja in koordinacije. Če mehanska obremenitev ni dovolj natančno prilagojena fazi celjenja, lahko kolagenska vlakna ostanejo razpršena in slabo organizirana, kar bistveno poveča tveganje za ponovitev poškodbe.

Kdaj obiskati fizioterapevta?

Fizioterapevta je priporočljivo obiskati, kadar se po poškodbi mišice pojavijo dalj časa trajajoča bolečina, omejena gibljivost ali težave pri vsakdanjih aktivnostih. Če se mišična bolečina ne izboljša v nekaj dneh, se celo poslabša, ali če se pojavi oteklina, modrica ali popolna izguba funkcije, je strokovna ocena nujna. Prav tako je priporočljiv obisk fizioterapevta v primeru ponavljajočih se poškodb, nejasnega izvora bolečine ali če želite strokovno vodenje pri rehabilitaciji in varni vrnitvi v šport. Preventivno svetovanje je smiselno tudi pri osebah z večjim tveganjem za mišične poškodbe, kot so športniki, starejši ali posamezniki z nepravilnimi gibalnimi vzorci.

Kako lahko preprečimo mišične poškodbe

Preprečevanje mišičnih poškodb se začne z dobrim ogrevanjem pred vadbo, ki pripravi mišice na obremenitve in izboljša prekrvavitev. Pomembno je, da se vsakršna telesna aktivnost stopnjuje postopoma, brez nenadnega povečanja intenzivnosti ali trajanja vadbe. Ključno vlogo ima tudi redna krepitev mišic, zlasti z vajami, ki vključujejo ekscentrično mišično delo (npr. počasno spuščanje v počepu), saj te izboljšujejo odpornost mišic na raztezne sile. Dobra gibljivost in razvoj telesne koordinacije dodatno zmanjšujeta tveganje za poškodbe, zato naj bodo del redne vadbene rutine tudi vaje za gibljivost, raztezanje, ravnotežje in stabilnost. Ne smemo pozabiti na pomen dovolj dolgega počitka, ustrezne hidracije in uravnotežene prehrane, saj regeneracija mišic ni mogoča brez teh temeljev.

Smernice za varno vrnitev v šport po mišični poškodbi

Uspešna rehabilitacija po mišični poškodbi ne temelji zgolj na odpravi bolečine, temveč na strukturiranem in postopnem vračanju k športnim obremenitvam, ki morajo biti prilagojene naravi poškodbe in zahtevam posameznega športa. Cilj je zmanjšati tveganje za ponovitev poškodbe in omogočiti optimalno regeneracijo tkiva.

Preden športnik ali aktivna oseba ponovno vstopi v polno športno dejavnost, mora izpolnjevati jasna klinična in funkcionalna merila, ki dokazujejo zadostno stopnjo mehanske odpornosti in nevromišične pripravljenosti.

Ključna merila za varno vrnitev v šport (Return To Sport – RTS):

Brez simptomov pri obremenitvi
Brez bolečine med vadbo, takoj po njej in naslednji dan
Vizualna analogna lestvica (VAS) ≤ 2 pri maksimalni obremenitvi
Brez reaktivne bolečine ali občutne togosti zjutraj ali po pliometričnih vajah

Obnovljena mišična moč in kontrola
Izometrična in ekscentrična moč poškodovane mišice ≥ 90 % simetrije z nepoškodovano stranjo
Uravnoteženost mišičnih skupin (agonist/antagonist) v skladu s športno panogo
Brez kompenzacijskih vzorcev gibanja med izvajanjem vaj

Uspešno opravljeni funkcionalni testi
Specifični funkcionalni testi (npr. enonožni skoki, agility testi, hop test) ≥ 90 % simetrije
Vključujejo tako moč kot koordinacijo, ravnotežje in hitrost odziva
Teste izvede fizioterapevt

Postopno napredovanje vadbe
Ciljano povečevanje intenzivnosti, frekvence in kompleksnosti gibanja
Vadba vključuje progresivne obremenitve, ekscentrično delo, propriocepcijo, reaktivnost
Vadbeni protokol vključuje športno-specifične elemente (npr. sprinti, spremembe smeri, skoki)

Mišična poškodba in fizioterapija

Mišične poškodbe sodijo med najpogostejše vzroke za obisk fizioterapevta, tako pri športnikih kot pri splošni populaciji. Učinkovita fizioterapevtska obravnava ne temelji le na lajšanju bolečine, temveč na celostnem razumevanju faz celjenja, pravilnem odmerjanju obremenitev ter postopnem vračanju k funkciji. Ključno je, da rehabilitacija poteka usmerjeno, z upoštevanjem bioloških procesov v tkivu, individualnih zmogljivosti in zahtev posameznikovega življenjskega sloga ali športa. Sodobna fizioterapija združuje znanstveno podprte pristope s praktičnim spremljanjem napredka in je ena od ključnih strok pri preprečevanju ponovitev mišičnih poškodb.

S skrbno prilagojeno kombinacijo manualnih terapij, sodobnih rehabilitacijskih metod, postopne krepitve mišic in individualiziranih programov vam pomagamo pospešiti okrevanje, izboljšati učinkovitost rehabilitacije ter varno povrniti telesno zmogljivost po poškodbi.

Naši fizioterapevtki Petra in Anja uspešno zaključili prvi del Maitland izobraževanja.

Z veseljem sporočamo, da sta naši sodelavki, fizioterapevtki Petra in Anja, uspešno zaključili prvi del izobraževanja po Maitland konceptu – mednarodno priznane metode manualne terapije, ki temelji na kliničnem razmišljanju, natančni diagnostiki in individualno prilagojenem terapevtskem pristopu k obravnavi nevro-mišično-skeletnih težav.

Kaj je Maitland  koncept?

Maitland® koncept je ena izmed vodilnih metod v manualni terapiji, ki jo je razvil Geoffrey D. Maitland iz Avstralije. Osredotoča se na ocenjevanje in zdravljenje nevro-mišično-skeletnih disfunkcij s pomočjo specifičnih tehnik manualne terapije, nevrodinamičnih testiranj in terapevtskega razmišljanja, ki temelji na kontinuirani evalvaciji odziva pacienta.

Ključna načela Maitland pristopa vključujejo:

Temeljita subjektivna in objektivna ocena stanja
Skrbno voden pogovor in sistematičen pregled, usmerjen v razumevanje narave, lokacije in vedenja simptomov.

Neprestano klinično razmišljanje (clinical reasoning)
Neprekinjeno analiziranje in prilagajanje terapevtskega postopka glede na pacientov odziv in klinične ugotovitve.

Individualizacija terapevtskega pristopa
Vsaka obravnava je prilagojena glede na specifične simptome, iritabilnost tkiva in funkcionalne cilje posameznika.

Integracija znanstvenih dokazov, kliničnih izkušenj in pacientovih pričakovanj
Maitland pristop združuje EBM (evidence-based medicine), praktične izkušnje terapevta in aktivno vključevanje pacienta v proces odločanja.

Pridobljene veščine bodo našim fizioterapevtkam omogočile še bolj strokovno, ciljno usmerjeno in celostno fizioterapevtsko obravnavo, ki temelji na preverjenih in sodobnih principih manualne terapije. Veselimo se nadaljevanja in novih znanj, ki jih bomo prenesli v našo vsakodnevno prakso.

Petri in Anji iskreno čestitamo za predanost in strokovni napredek!

Kronična bolečina je bolečina, ki traja dlje od običajnega časa celjenja (običajno več kot 3 mesece) in nima vedno jasnega vzroka, kot je poškodba ali bolezen. Pogosto je sama po sebi bolezensko stanje, ki lahko močno vpliva na kakovost življenja posameznika.

Glavne značilnosti kronične bolečine:

Traja več kot 3 mesece
Lahko obstaja tudi brez vidne poškodbe ali vzroka
Pogosto vpliva na duševno zdravje, kot so anksioznost, depresija in utrujenost
Lahko postane samostojen bolezenski proces (npr. zaradi centralne senzibilizacije)

Kronična bolečina in centralna senzibilizacija

Kronična bolečina je dolgotrajno zdravstveno stanje, ki prizadene milijone ljudi po vsem svetu. Centralna senzibilizacija, pojav, pri katerem postane centralni živčni sistem pretirano občutljiv, ima ključno vlogo pri razvoju in ohranjanju kronične bolečine. Proces vključuje spremembe v hrbtenjači in možganih, kar vodi v ojačanje bolečinskih signalov – tudi pri odsotnosti poškodbe tkiva. Razumevanje te povezave je ključno za učinkovito zdravljenje.

Mehanizmi centralne senzibilizacije

Centralna senzibilizacija se pojavi, ko centralni živčni sistem postane bolj občutljiv na senzorične dražljaje. Značilna je pretirana bolečinska reakcija na sicer neškodljive dražljaje. To je posledica nevroplastičnih sprememb v možganih in hrbtenjači, ki spremenijo način zaznavanja bolečine. Sčasoma se zniža prag za bolečino, kar pomeni, da bolniki bolečino občutijo pogosteje in močneje.

Povezava med kronično bolečino in centralno senzibilizacijo

Kronična bolečinska stanja, kot so fibromialgija, temporomandibularna motnja in kronična bolečina v križu, pogosto vključujejo centralno senzibilizacijo. Pri teh stanjih se običajna obdelava bolečinskih signalov spremeni in povzroči razširjeno bolečino brez jasne poškodbe. Bolečina postane "centralizirana" in vzdrževana znotraj centralnega živčnega sistema.

Poleg bolečine se lahko pojavijo tudi utrujenost, motnje spanja in nihanja razpoloženja, kar velikokrat vodi do poslabšanja stanja.

Vloga imunskih celic in vnetja

Nedavne raziskave poudarjajo pomen nevroimunskih interakcij. Imunske celice v perifernem živčnem sistemu vplivajo na občutljivost centralnega živčnega sistema. Citokini (vnetni mediatorji) vplivajo na bolečinske poti in prispevajo k vztrajnosti bolečine. To tako imenovano nevrovnetje lahko dodatno okrepi bolečinsko občutljivost.

Diagnostika in ocenjevanje

Centralno senzibilizacijo je težko diagnosticirati, saj ni specifičnih biomarkerjev. Eden izmed ključnih orodij je Central Sensitization Inventory (CSI), ki meri prisotnost simptomov senzibilizacije in njihovo povezanost z intenzivnostjo bolečine.

Fizioterapija in centralna senzibilizacija: Ključna vloga pri obvladovanju kronične bolečine

Eden ključnih pristopov za zmanjšanje učinkov centralne senzibilizacije je ciljno usmerjena fizioterapija.

Fizioterapevtske intervencije lahko pomagajo:

Preprečiti preobremenitev živčnega sistema s postopnim povečevanjem aktivnosti
Zmanjšati strah pred gibanjem (kineziofobijo), ki je pogosto prisoten pri kronični bolečini
Obnoviti normalne gibalne vzorce, ki jih moti bolečinska izogibajoča se vedenja
Spodbujati nevroplastičnost, kar pomeni, da se možgani in centralni živčni sistem lahko naučijo novih, manj bolečinskih načinov obdelave dražljajev

Najpogostejše fizioterapevtske metode za bolnike s centralno senzibilizacijo:

Telesna vadba nizke intenzivnosti
Aktivnosti kot so hoja, plavanje, raztezanje in kolesarjenje brez bolečine.
Pomembna je postopnost in nadzor nad intenzivnostjo.

Manualna terapija
Nežna mobilizacija in terapije za zmanjšanje mišične napetosti brez izzivanja bolečine.

Izobraževanje pacienta o bolečini
"Pain neuroscience education" bolnikom pomaga razumeti, zakaj bolečina ni vedno povezana s poškodbo, kar zmanjša strah in izboljša sodelovanje pri terapiji.

Dihalne in sprostitvene tehnike
Tehnike dihanja in sproščanja zmanjšujejo simpatično aktivnost in stres.

Kognitivno-gibalne vaje
Kombinacija miselne pozornosti in gibanja, npr. ogled lastnega gibanja v ogledalu, za ponovno vzpostavitev zdrave povezave med možgani in telesom.

Obvladovanje bolečine in samopomoč: Kaj lahko naredim sam?

Kronična bolečina in centralna senzibilizacija zahtevata celosten pristop, ki vključuje tudi aktivno vlogo pacienta. Samopomoč ne pomeni "biti sam z bolečino", ampak pomeni opremiti se z orodji za obvladovanje.

Redna telesna aktivnost
Gibanje zmanjša togost, izboljša prekrvavitev in zmanjša aktivacijo živčnih dražljajev.
Pomembno je, da začnete počasi in povečujete aktivnost postopoma, brez izzivanja močne bolečine.

Tehnike sproščanja in dihanja
Te metode zmanjšujejo stres, ki je pogosto povezan z večjo občutljivostjo živčnega sistema.

Spanje
Slab spanec ali pomanjkanje spanca poveča občutljivost na bolečino.

Zmanjšanje stresnih dejavnikov
Centralna senzibilizacija vključuje povečano delovanje simpatičnega živčnega sistema, zato je ključno da omejite stresne dražljaje v vsakodnevnem življenju.