Velikokrat se v naši ambulanti srečamo s posamezniki z bolečino v peti in prepričanjem, da jih boli zato, ker imajo »trn v peti«. Pogosto so že slišali, da je tak trn treba »razbiti«, odstraniti ali kako drugače mehansko odpraviti. Ta predstava je globoko zakoreninjena, vendar jo sodobna znanstvena dognanja že dolgo postavljajo pod vprašaj.
Trn v peti je namreč lahko prisoten brez bolečine – gre za spremembo na kosti, ki nastane kot odziv na dolgotrajno obremenitev, pogosto brez neposredne povezave z bolečino, ki jo posameznik občuti. V številnih primerih bolečina izvira iz mehkih tkiv, predvsem iz preobremenjene in degenerirane plantarne fascije, ne pa iz samega kostnega izrastka.
V tem članku želimo razjasniti:
Kaj trn v peti sploh je
Kako in zakaj nastane
Kdaj dejansko povzroča bolečino
Kako poteka učinkovita rehabilitacija
Kaj je trn v peti in zakaj nastane?
Trn v peti je splošno uveljavljen izraz za kalcificiran izrastek, ki nastane na spodnjem delu petnice, na mestu priraščanja plantarne fascije. V strokovni literaturi ga imenujemo entezofit – torej kostna naplastitev na mestu, kjer se tetiva pripenja na kost.
Nastane kot odziv na dolgotrajno mehansko trakcijo – torej ponavljajoče vlečne sile plantarne fascije na njenem prirastišču na spodnji strani petnice. Gre za adaptivni mehanizem, pri katerem telo na kronično obremenitev odgovori s tvorbo kostne naplastitve na mestu pripenjanja mehkih tkiv na kost.
Entezofit je sestavljen iz kalcijevih soli, predvsem hidroksiapatita. Pomembno je poudariti, da pri trnu v peti ne gre za nenadzorovano nalaganje kalcija, kot pri kalcinacijah v mehkih tkivih, temveč za organizirano kostno preoblikovanje, ki je posledica ponavljajočih mikroobremenitev.
Vse več raziskav potrjuje, da je petni trn sekundarna kostna tvorba – odziv telesa na kronični mehanski stres – in ne neposreden rezultat vnetja ali degenerativnega nalaganja kalcija. Zato njegova prisotnost na rentgenski sliki ni nujno povezana z bolečino, kar je ključno sporočilo za razumevanje in ustrezno obravnavo težave.
Kdaj petni trn lahko povzroči bolečino?
Prisotnost petnega trna sama po sebi ne pomeni nujno, da bo prisotna bolečina. Mnogo ljudi ima na rentgenski sliki jasno viden trn v peti, pa nikoli ne občutijo težav. Zato sodobna znanost opozarja, da je treba ločevati med strukturnimi spremembami in dejansko klinično sliko.
Do bolečine pride takrat, ko se v območju narastišča plantarne fascije razvije vnetni ali degenerativni odziv – stanje, ki ga imenujemo plantarna fasciopatija (v preteklosti smo temu pogosto rekli plantarni fasciitis). Gre za mikropoškodbe in degenerativne spremembe v plantarni fasciji, pogosto ob prisotnosti zmanjšane celične obnove in preobremenitve, kar povzroča bolečino v spodnjem delu pete.
Petni trn lahko prispeva k bolečini posredno, in sicer tako, da dodatno draži mehka tkiva v bližini narastišča ali povečuje lokalni mehanski stres v območju vnetja.
Bolečina se najpogosteje pojavi:
Ob jutranjem vstajanju ali po daljšem sedenju
Med hojo po trdi podlagi ali dolgotrajnim stanjem
Ob pritisku na spodnji del pete
V takih primerih trn ni samostojen vzrok, temveč del širšega problema v mehkih tkivih stopala. Bolečina zato lahko vztraja, če ni hkrati odpravljen primarni vzrok za njen nastanek, kot je kronična preobremenitev plantarne fascije ali spremenjena biomehanika stopala.
Kakšna je učinkovita rehabilitacija pri bolečinah v peti?
Sodobna rehabilitacija petnega trna ne temelji več na pasivnih terapijah ali izoliranem odpravljanju simptomov, temveč na celostnem razumevanju delovanja telesa in aktivni vlogi posameznika v procesu okrevanja.
Cilj ni le lajšanje bolečine, temveč tudi naslavljanje vzroka, ki je lahko degenerativni proces v plantarni fasciji, preobremenitev in spremembe v biomehaniki stopala.
Fizioterapija se začne s temeljitim fizioterapevtskim pregledom, ki vključuje:
Pogovor o nastanku, trajanju in intenzivnosti simptomov
Ocena moči mišic obeh spodnjih okončin
Ocena aktivacije in kontrole mišic stopalnega loka
Ocena propriocepcije stopal
Ocena biomehanike stopala ob obremenitvi
Ocena sklepne mobilnosti posameznih segmentov stopala
Ocena hoje
Na podlagi ugotovitev nato sestavimo individualiziran program, ki vključuje:
Vaje za krepitev stopala in gležnja
Vaje za izboljšanje mobilnosti stopala
Proprioceptivni trening za boljšo stabilnost
Postopno obremenjevanje tkiv
Tehnike za zmanjševanje simptomov (manualna terapija, visokoenergijski laser, ESWT – udarni valovi)
Ključno je razumevanje, da okrevanje ni hiter postopek, temveč proces prilagajanja tkiv na ustrezne obremenitve. Pasivne terapije lahko v določenih fazah pomagajo pri nadzoru simptomov, vendar brez aktivnega pristopa, usmerjenega v izboljšanje funkcionalnosti, tveganje za ponovitev ostaja visoko.
Vključitev posameznika v proces okrevanja – prek edukacije, razumevanja mehanizmov bolečine in strukturiranega gibanja – je temelj dolgoročnega uspeha.
